24. februarja 2017 je v Sloveniji stopil v veljavo Zakon o partnerski zvezi. Po več kot tridesetih letih boja za pravice lezbijk in gejev v Sloveniji, po zahtevah o prepovedi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti v slovenski ustavi v zgodnjih devetdesetih, po dveh referendumskih poskusih izenačitve pravic istospolnih parov in raznospolnih parov, po protiustavnem zakonu o registrirani partnerski skupnosti, po povsem ignoriranih zahtevah po pravnem priznanju spola ... smo v Sloveniji »dobili« zakon, korak naprej ... k diskriminaciji. Ohranja se diskriminacija, ohranja se družbena stigma, ohranja in krepi se strukturna ignoranca do realnosti.
Letošnji festival je namenjen prav odkrivanju te realnosti oziroma odstiranju nevidnega.
Prepogosto smo (bili) priča arogantnemu prepričanju nosilk_cev javnih funkcij, da “kaj se še bunimo”, saj smo “dobili svoje pravice”, saj leta 2017 pa so ja vsi povsod prijazni do nas, da naj se “sprostimo že enkrat”, “uživamo” ta naša lepa in prijazna mesta, ulice, trge, reke in potoke.
Realnost je, seveda, vse prej kot prijazna, zagotovo ni lepa in prav nič užitkov ni v njej.
Naša realnost je ta, da se polovica vseh mladih LGBTIQ+ oseb na ulici počuti v nevarnosti, več kot trideset odstotkov pa jih poroča o izkušnji nasilja in diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti in/ali identitete; dojenčke, ki se v Sloveniji rodijo z nedefiniranimi genitalijami oziroma jim ob rojstvu ni mogoče pripisati spola, se operira in pogosto s tem sterilizira; transspolne ženske, ki čakajo na operacije potrditve spola se zaradi »pomanjkanja ustreznega kadra« drži nedoločen čas na zdravilih, za katere je potrjeno da sčasoma postanejo karcinogena; na srednjih šolah lepijo po hodnikih vrstniki žaljive plakate s slikami mladih gejev, sosošolcev, jih izsiljujejo in šikanirajo, ravnateljice_ji pa taistim mladim gejem govorijo, naj se raje obnašajo “manj provokativno”, medtem nasilniški plakati še kar visijo, učiteljice_i pa vsak dan korakajo mimo njih in jim prikimavajo ...
Skratka, jasno je, čemu Parada ponosa vedno znova in še vedno. Letošnji festival bo prodiral v pore družbenih struktur, grebel pod površjem in odstrl najbolj nevidne, marginalizirane in neprijetne realnosti LGBTIQ+ življenj.
Letošnji festival je namenjen prav odkrivanju te realnosti oziroma odstiranju nevidnega.
Prepogosto smo (bili) priča arogantnemu prepričanju nosilk_cev javnih funkcij, da “kaj se še bunimo”, saj smo “dobili svoje pravice”, saj leta 2017 pa so ja vsi povsod prijazni do nas, da naj se “sprostimo že enkrat”, “uživamo” ta naša lepa in prijazna mesta, ulice, trge, reke in potoke.
Realnost je, seveda, vse prej kot prijazna, zagotovo ni lepa in prav nič užitkov ni v njej.
Naša realnost je ta, da se polovica vseh mladih LGBTIQ+ oseb na ulici počuti v nevarnosti, več kot trideset odstotkov pa jih poroča o izkušnji nasilja in diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti in/ali identitete; dojenčke, ki se v Sloveniji rodijo z nedefiniranimi genitalijami oziroma jim ob rojstvu ni mogoče pripisati spola, se operira in pogosto s tem sterilizira; transspolne ženske, ki čakajo na operacije potrditve spola se zaradi »pomanjkanja ustreznega kadra« drži nedoločen čas na zdravilih, za katere je potrjeno da sčasoma postanejo karcinogena; na srednjih šolah lepijo po hodnikih vrstniki žaljive plakate s slikami mladih gejev, sosošolcev, jih izsiljujejo in šikanirajo, ravnateljice_ji pa taistim mladim gejem govorijo, naj se raje obnašajo “manj provokativno”, medtem nasilniški plakati še kar visijo, učiteljice_i pa vsak dan korakajo mimo njih in jim prikimavajo ...
Skratka, jasno je, čemu Parada ponosa vedno znova in še vedno. Letošnji festival bo prodiral v pore družbenih struktur, grebel pod površjem in odstrl najbolj nevidne, marginalizirane in neprijetne realnosti LGBTIQ+ življenj.
Oblika izraža letošnje sporočilo Festivala – Odstiranje nevidnega. Želeli smo spodbuditi obravnavanje teme interspolnosti – ene izmed najbolj nevidnih tem v slovenski LGBTIQ+ skupnosti. Nekaj preprostih idej smo združili v barvi, ureditvi in dodali elemente letošnje vizualne identitete v vse dele dizajna.
Kot prvo smo uporabili rumeno, ki je temeljna barva interspolne zastave, ter smo s tem ustvarili povezavo z le to. Rumena je hkrati barva nebinarnosti in barva vseh spolov, poleg tega pa predstavlja tudi vidnost, saj je pogosto uporabljena za sporočila in signale katerim moramo nameniti posebno pozornost. Črna, po drugi strani, je elektromagnetna frekvenca v kateri je vse in so vsi zaznani enako – kot nevidno, kot nič, torej (domnevno) enako. Vendar je to le iluzija črne, tako kot je tudi enakost v naši družbi pogosto le iluzija. Iluzija se ohranja s tem, ko tisti, ki niso enakopravni, ostajajo nevidni, pod površjem in stran od oči javnosti.
Z združevanjem obeh barv se ustvari dvojnost, kjer je črna (ki služi kot prikaz naše ne(vidne) enakosti vizualno prekinjena, saj s tem razkrije, kar resnično leži pod njo – teme, motive, ljudi – v rumeni, pod površjem, na robu, v “undergroundu” LGBTIQ+ skupnosti in širše družbe.
Festival Parada ponosa 2017 omogoča platformo za nevidne, da lahko spregovorijo, stopijo ven in razkrijejo svojo nevidnost, ne glede na spolno usmerjenost, spolno identiteto, spolni izraz ali telesne značilnosti.
Nadaljnji vizualni elementi povzdigujejo idejo te zgodbe: izohipse kot črte, ki na zemljevidu povezujejo točke z enako višino, tukaj predstavljajo družbo (ali celo LGBTIQ+ skupnost) v kateri “smo vsi enaki”. Resnično smo enaki zgolj v naši neenakosti – pomikanje višje ali nižje po družbeni lestvici, na podlagi lastnosti, ki takrat zaznane kot najbolj negativne s strani ocenjevalcev, ki ta standard določajo. Poleg tega predstavljajo tudi površino, ki jo festival želi odkriti in pogledati globlje – tako v LGBTIQ+ skupnosti kot v naši družbi nasploh. Vizualna prekinitev nadalje razkriva, kar je skrito pod njo.
Mozaik ust LGBTIQ+ ljudi simbolizira naše najpomembnejše orodje: naše glasove, ki morajo biti slišani. Morajo biti slišani za nas. Morajo biti slišani za druge okoli nas. In morajo biti slišani za LGBTIQ+ ljudi po vsem svetu.
Kot prvo smo uporabili rumeno, ki je temeljna barva interspolne zastave, ter smo s tem ustvarili povezavo z le to. Rumena je hkrati barva nebinarnosti in barva vseh spolov, poleg tega pa predstavlja tudi vidnost, saj je pogosto uporabljena za sporočila in signale katerim moramo nameniti posebno pozornost. Črna, po drugi strani, je elektromagnetna frekvenca v kateri je vse in so vsi zaznani enako – kot nevidno, kot nič, torej (domnevno) enako. Vendar je to le iluzija črne, tako kot je tudi enakost v naši družbi pogosto le iluzija. Iluzija se ohranja s tem, ko tisti, ki niso enakopravni, ostajajo nevidni, pod površjem in stran od oči javnosti.
Z združevanjem obeh barv se ustvari dvojnost, kjer je črna (ki služi kot prikaz naše ne(vidne) enakosti vizualno prekinjena, saj s tem razkrije, kar resnično leži pod njo – teme, motive, ljudi – v rumeni, pod površjem, na robu, v “undergroundu” LGBTIQ+ skupnosti in širše družbe.
Festival Parada ponosa 2017 omogoča platformo za nevidne, da lahko spregovorijo, stopijo ven in razkrijejo svojo nevidnost, ne glede na spolno usmerjenost, spolno identiteto, spolni izraz ali telesne značilnosti.
Nadaljnji vizualni elementi povzdigujejo idejo te zgodbe: izohipse kot črte, ki na zemljevidu povezujejo točke z enako višino, tukaj predstavljajo družbo (ali celo LGBTIQ+ skupnost) v kateri “smo vsi enaki”. Resnično smo enaki zgolj v naši neenakosti – pomikanje višje ali nižje po družbeni lestvici, na podlagi lastnosti, ki takrat zaznane kot najbolj negativne s strani ocenjevalcev, ki ta standard določajo. Poleg tega predstavljajo tudi površino, ki jo festival želi odkriti in pogledati globlje – tako v LGBTIQ+ skupnosti kot v naši družbi nasploh. Vizualna prekinitev nadalje razkriva, kar je skrito pod njo.
Mozaik ust LGBTIQ+ ljudi simbolizira naše najpomembnejše orodje: naše glasove, ki morajo biti slišani. Morajo biti slišani za nas. Morajo biti slišani za druge okoli nas. In morajo biti slišani za LGBTIQ+ ljudi po vsem svetu.
