UVODNIK
Zdi se, da parado ponosa vsako leto odpiramo z uvodnikom, ki prepoznava in skuša naslavljati porast sovraštva proti LGBTIQ+ skupnosti in drugim marginaliziranim skupinam. Tudi tokrat je tako. Če je v prejšnjih letih bila LGBTIQ+ skupnost tista, ki je zaradi dogajanj v družbenem življenju – zaradi poskusov naslavljanja neenakega družbenega položaja LGBTIQ+ oseb – bila ena izmed primarnih tarč sovražnosti, negativne stereotipizacije in stigmatizacije, se danes ti procesi drugačenja (othering) vse intenzivneje razlivajo tudi na druge marginalizirane skupine.
Pravice, ki smo jih pravzaprav v veliki meri že prevzele_i kot samoumevne in nedotakljive, se znova postavljajo pod vprašaj: na shodih, projekcijskih platnih, naslovnicah revij in reklamnih panojih se napada pravica do splava, širita se rasizem in ksenofobija. Še ne realizirane pravice, ki smo jih šele začele_i naslavljati (pravice transspolnih in interspolnih oseb), ostajajo neobstoječe, njihov manko pa spregledan in nenaslovljen s strani odločevalskih institucij. Ne soočamo se le s porastom sovraštva, temveč tudi z neodzivnostjo institucij, ki naj bi (za)ščitile pripadnice_ke marginaliziranih skupin; v svoji neodzivnosti in pasivnosti so sokrive za porajajočo se kulturo sovraštva. Ne soočamo pa se le z njihovo neodzivnostjo, temveč tudi z akterkami_ji na različnih institucionalnih pozicijah moči, ki same_i nekaznovano reproducirajo sovražnost, klimo strahu, sovraštva in poniževanja. Priča smo ustvarjanju političnega življenja, ki temelji na iskanju enostavnih »rešitev« na ozadju lažnega in manipulativnega vzpostavljanja že znanih »grešnih kozlov«: LGBTIQ+ skupnosti, feministk, migrantk_ov, prosilk_cev za azil, okoljevarstvenih aktivistk_ov ipd.
Podobno kot v prejšnjih letih uvodnik tudi letos zaključujemo s pozivom k solidarnosti in mobilizaciji. Še enkrat izpostavljamo in opozarjamo na to, da boji za enakopravnost ne morejo in ne smejo biti boji posamičnih marginaliziranih skupin, temveč vseh nas. V boju proti kulturi sovraštva, strahu in poniževanja nismo nemočne_i: tok družbenega življenja soustvarjamo same_i z lastno mobilizacijo in participacijo, s povzdigovanjem glasu, soustvarjamo pa ga tudi z neparticipacijo, s svojo pasivnostjo in tišino. Kultura sovraštva ni nekaj, kar se samoizniči in samonevtralizira; zgodovinske izkušnje kažejo nasprotno. Ta čas terja našo mobilizacijo in participacijo; terja realizacijo upanja in želje po nečem boljšem in enakopravnejšem s pomočjo naših individualnih in kolektivnih praks solidarnosti. Zato še enkrat: presežimo kulturo sovraštva!
Nina Perger
POLITIČNO SPOROČILO
Presežimo kulturo sovraštva!
Priča smo (pre)mnogim primerom izražanja sovražnosti, groženj, blatenj, žalitev in kar je podobnih praks, ki so uperjene proti pripadnicam_kom različnih družbenih skupin. Primeri teh praks nikakor niso nekaj novega. So pa nekaj, kar se v zadnjem času intenzivira in zavzema vse večji del javnega prostora, s tem pa postaja čedalje bolj vsakdanje in običajno. Te prakse lahko mislimo kot del kulture sovraštva, ki se brezsramno naslanja na mehanizme napačnih interpretacij, zavajanj in manipulacij. Ko sovraštva ne izreka neposredno in eksplicitno, ga izreka subtilno, a kljub temu nedvoumno in nasilno. Prikriva in skriva se za relativiziranjem, »osebnim mnenjem«, »svobodo govora«, celo za »človekovimi pravicami« in njihovo »zaščito«, zaščito, ki pričakuje in zahteva kršenje človekovih pravic drugih. Zakriva se s sprevračanjem razmerij moči, ki dominantnost nekaterih retorično preobrača v njihovo domnevno podrejenost, privilegiranost v njihovo domnevno deprivilegiranost. V kritikah njene nasilnosti, sovražnosti, razbira znake lastne diskriminiranosti; opozarjanja na njeno homofobijo, transfobijo, seksizem in rasizem pa interpretira kot prakse nasilja. Oboje, kritike in opozarjanja, ob tem kaznuje z diskreditacijo akterk_jev. Na ta način tišino – odsotnost problematizacije sovražnosti – vzpostavlja kot nekaj, kar se domnevno izplača, čeprav vzpostavlja tovrstno računico tam, kjer je ne bi smelo biti, v prizadevanjih za spoštovanje človekovega dostojanstva in za enakopravnost.
Ko se pretvarja, da je ogrožena, in zganja moralno paniko, kultura sovraštva išče in najde napačne odgovore na napačna vprašanja – zakaj je družina/spol/zakonska zveza/narod v krizi in nevarnosti? Te napačne odgovore izkušamo tudi na lastni koži v pljunkih, komentarjih, pogledih, politikah, govorih, pozivih političark_kov, v javnih in medijskih diskurzih, skratka, z nasiljem, s katerim smo me_i in druge_i pripadnice_ki marginaliziranih skupin soočene_i. Na drugi strani se na legitimna vprašanja – na primer o LGBTIQ+ enakopravnosti, enakopravnosti spolov, okoljskih spremembah, razrednih neenakostih – podajajo napačni odgovori o »LGBTIQ+ lobiju«, »radikalnem feminizmu«, »ekofašizmu« in podobno.
Za učinkovitost kulture sovraštva mestoma zadostujejo subtilnejša namigovanja, ki eksplicitno izrekajo malo, povedo pa veliko in ki se napolnijo in izpopolnijo z usmerjenim strahom in sovražnostjo, ki se lepita na že vnaprej izbrane krivce, med katerimi je tudi LGBTIQ+ skupnost, in ki v družbenem dogajanju iščeta in zato vselej tudi najdeta tisto, kar ju potrjuje in opravičuje. Z manifestacijami sovražnosti proti iniciativam, organizacijam in vidnim akterkam_jem različnih gibanj pa tudi proti posameznicam_kom nas skuša prepričati, da spoprijem s sovražnostjo, problematiziranje obstoječega in zahteve po nečem pravičnejšem terjajo in izterjajo preveč. Še več, poskušajo nas prepričati celo, da je spoprijem nepotreben, še posebej takrat, ko sovražnost ne meri na nas kot na pripadnice_ke LGBTIQ+ skupnosti, temveč na druge družbene skupine.
Z vsako tišino, z vsakim odzivom, ki umanjka, se merilo še spodobnega, še sprejemljivega načina političnega delovanja in izgrajevanja družbenega življenja zamakne v napačno smer – v smer normaliziranja politik strahu in sovraštva, ki temeljijo na retoriki ogroženosti in moralni paniki, na retoriki ustrahovanja in zastraševanja. Z vsako tišino to, kar je danes vsaj po tihem nesprejemljivo, jutri postaja sprejemljivo.
Na ozadju kulture sovraštva se gibanja za nekaj pravičnega (ali vsaj pravičnejšega) kažejo kot vedno že preveč radikalna, vedno že preveč skrajna. Radikalnost in skrajnost postajata izraza za vse, kar ni zavezano dominantnemu; za vse, kar ni ukrojeno po merah že stoletja vladajočih družbenih skupin in kategorij – belopoltosti, moškosti, heteroseksualnosti … Z mnogoterimi boji in upori te kategorije, te domnevne univerzalnosti razkrivamo kot zgolj partikularnosti, kot nekaj, kar ni edino možno, edino v celoti legitimno, temveč kot nekaj, kar je zgolj ena izmed mnogih možnosti. Naša domnevna radikalnost in skrajnost tovrstnega razkrivanja postajata opravičljiv razlog za diskreditacije aktivistk_tov, diskreditacije različnih gibanj za enakopravnost in nas kot posameznic_kov. Te diskreditacije se opravičujejo tudi z očitki o pretiranosti naših zahtev po enakopravnosti: po enakopravnosti, ki gre domnevno predaleč in je nerazumna, ker ne pristaja na usodnost, končnost, nespremenljivost današnjega sveta, ki je v delu enak včerajšnjemu in ki hoče biti enak jutrišnjemu.
Če so zahteve po polni enakopravnosti v različnih bojih tiste, ki gredo predaleč, tiste, ki so nerazumne, potem DA, gremo predaleč in smo nerazumne_i. Vsaka druga oblika enakopravnosti, ki je pogojena z mejami domnevno »ustreznega«, »zdravega«, »naravnega« – z mejami, ki so razumljene kot take ravno zato, ker vsaj v delu reproducirajo privilegiranost posamičnih družbenih skupin – skratka, alternativne omejene enakopravnosti, ki niso nič več kot estetsko izboljšan nadomestek za neenakopravnost, so nesprejemljive.
Če je v okviru kulture sovraštva in strahu »radikalno« in »skrajno« zahtevati enakopravnost, legitimnost človeških življenj in polno človekovo dostojanstvo ne glede na osebne okoliščine, potem DA, smo radikalne_i in smo skrajne_i. In takšne_i bomo v kljubovanju kulturi sovraštva tudi ostale_i.
Za Društvo Parada ponosa, 27. aprila 2019
Nina Perger