X
Menu

Lansko leto sem se spoznal z »artivizmom«, tj. socialnim aktivizmom, ki določeno tematiko obravnava s pomočjo umetnosti (angl. art). Z nadaljnjim preučevanjem te panoge sem spoznal neverjetnega artivista in aktivista iz Venezuele, Daniela Arzola, ki je ustvaril kampanjo za boj proti homofobiji »Jaz nisem tarča posmeha« (angl. I am not a Joke). Prav on me je navdihnil in spodbudil, da danes govorim z vami. Resnično sem počaščen, da lahko ta dogodek delim tudi z njim. Pred nekaj meseci sem slišal osupljiv govor Monice Lewinsky v sklopu konference TED z naslovom »Cena sramu« (angl. The Price of Shame), v katerem je nastopajoča govorila o ustrahovanju in spletnem nadlegovanju, ti. cyber-bullyingu. Delila je svojo zgodbo, kako je kot ena izmed prvih na svetu izgubila svoj ugled na svetovni ravni.

Prav tako je z občinstvom delila zgodbo o fantu po imenu Tyler, ki me je pretresla do kosti. Cimer tega sicer ljubeznivega in občutljivega fanta je na skrivaj, preko spletne kamere, posnel Tylerja med intimnim odnosom z drugim moškim. Ko je splet slišal o tem incidentu, se je nanj sprožil val spletnih nadlegovanj. Nekaj dni kasneje je Tyler na svoj Facebook zid objavil svoje poslovilne besede: »Skočil bom z mostu. Žal mi je.« Star je bil komaj 18 let.

Bil sem ves iz sebe, ko sem slišal to zgodbo in spominjam se zakaj. Zavedal sem se, da podoživljam čas izpred desetih let, ko me je pri rosnih trinajstih letih zaradi moje usmerjenosti spolno nadlegovalo nekaj mojih sošolcev. Podoživljal sem obdobje, ko je bilo moje življenje neznosno, čas ko sem izostajal od pouka, ker se tam nisem počutil prijetno, ker sem bil drugačen in zavrnjen, podoživljal sem čas, ko sem mislil, da bom osramočen dobesedno do smrti. Nenehno so me nadlegovali, grozili so mi s smrtjo. Vse to me je spremljalo tudi naprej skozi srednjo šolo, kjer se je zadeva s pomočjo interneta le še poslabšala. Klicali so me feget, peder in mnoge druge zmerljivke, ki so jih objavljali po spletu, vsem v vpogled. Prejemal sem tudi slike, na katerih so fizično trpinčili geje in če sem se kdaj res pojavil na šoli, je bila temu podobna tudi moja usoda.

Sedaj previjmo zgodbo nekoliko naprej. Star sem 20 let in Živim v Skopju, a nadlegovanje se nadaljuje. Tokrat je moj ustrahovalec družba. Življenje v prostoru, kjer te ne sprejmejo takšnega kot si, je neznosno. Od trenutka, ko sem sprejel samega sebe, sem vedel, da moram pustiti vse za seboj, zapustiti moram to, kar sem do nedavno klical svoj dom, zapustiti ga moram takoj.

Marsikdo od vas se morda sprašuje, zakaj sem izbral prav Slovenijo. Če sem iskren, sem jo izbral zato, ker verjamem v vašo družbo. Na začetku sem bil nekoliko razočaran, sploh ko so na dan prišli rezultati referenduma, a kasneje, ko sem se pridružil Društvu Parada ponosa, sem spoznal vse te dobre ljudi, ki se z vsemi svojimi močmi trudijo spremeniti svet na bolje. Sprejeli so me z odprtimi rokami in mi dali novo upanje. Sploh ne zmorem opisati, kako osvobajajoče je biti del tega.

Vem, da lahko s skupnimi močni naredimo spremembo. Če bi se ljudje le bili pripravljeni česa odreči, se včasih žrtvovati za skupno dobro, verjamem, da svet ne bi bil poln sovraštva, nevoščljivosti in ljudi, ki se med seboj nenehno ponižujejo. Skozi življenje sem prebrodil marsikatero temno obdobje, a prav sočutje mojih prijateljev in včasih celo neznancev, je razlog, da danes živ stojim pred vami.

Včasih že sočutje enega samega neznanca lahko naredi spremembo.

Moj prihod v Slovenijo je bila najtežja odločitev mojega življenja, še težje pa je o tem razglabljati, a danes me pri tem ne spremlja več strah, temveč občutek svobode. Ta svoboda je izražena v umetninah, ki jih vidite danes. Kampanja »Kultura poniževanja« (angl. Culture of Humiliation) mi je zelo pri srcu, sploh ker je namenjena opogumljanju oseb, ki jih v resničnem življenju in na spletu nadlegujejo na podlagi njihove spolne usmerjenosti in identitete. Niste sami! Dandanes preveč staršev o trpljenju in spletnem sramotenju svoji otrok izve šele po tem, ko je že prepozno. Vsak dan sem hvaležen, da svojim staršem nisem povzročil takšne bolečine. Krutost do drugih ni nič novega, a na spletu je takšno sramotenje le še dodatno ojačano, nezadržano in neizbrisljivo. Nešteto ljudi te lahko zbode s svojimi besedami, kar prinese veliko bolečine, ki se je nekateri stežka otresejo, še posebej otroci. Kar resnično potrebujemo za spopad z našo kulturo poniževanja, je kulturna revolucija. Citiram Moniko Lewinsky: »Javno sramotenje, krvavi šport kot je, se mora končati in čas je, da ukrepamo tako na internetu, kot v naši kulturi sami.« Mnogi izmed vas se morda sprašujete zakaj o tem govorim ravno zdaj. Zato, ker je čas, da se neham izogibati svoje preteklosti in začnem živeti življenje, kot ga hočem. Tukaj in zdaj se počutim varno in svobodno in ko govorim, vem da bom uslišan. Tukaj sem in počnem to kar počnem, iz dna srca, kakor pač znam, vse za tisto malo spremembe v svetu. Mogoče sem naiven, mogoče premlad, ampak verjamem v dobre ljudi, ki sem jih imel čast spoznati v vašem okolišu. Skupaj lahko temu nasilju naredimo konec. Ne strinjam se z miselnostjo, da lahko vsak udriha po sreči in po vsem lepem, kot se jim zazdi. Res nočem živeti na svetu, kjer ustrahovanje končuje mlada življenja.

Čas je, da spet začnemo živeti, tako jaz kot vsi ostali. Vsak je lahko ustrahovan. Vsem, ki takšno ponižanje čutijo na lastni koži, imam povedati le to: To grozno izkušnjo lahko preživite! Ni vaša krivda, to boli, ne mine hitro in ni lahko. Vedno morate verjeti vase. Vaši zgodbi lahko napišete drugačen konec, kot sem to storil jaz.