POLITIČNO SPOROČILO

NEIZOGIBNO PREPLETENE_I

Prepoznavamo, da obstajamo ne le kot geji, lezbijke, biseksualne, transspolne in kvir osebe. Obstajamo ne le kot osebe z marginaliziranimi spolnimi in seksualnimi identitetami, čeravno je naše delovanje neredko zreducirano nanje. Obstajamo kot osebe v kompleksnih prepletih identitet in pozicij; kot družbene_i akterke_ji, katerih delovanje presega identitete, ki jih prevzemamo, in pozicije, ki so nam vsiljene. Kot take obstajamo in obstanemo le v prepletu z drugimi osebami, družbenimi skupinami in družbenimi strukturami, ki na in v naših telesih puščajo odtise in vpise.

Ti družbeni odtisi in vpisi so pogosto zaznamovani z nasiljem in asimetričnostjo, ki sta nenehno podvržena poskusom legitimizacije na podlagi zahtev in pričakovanj po nekaj več: več “normalnosti”, privatnosti, kompromisnosti v imenu “obzirnosti” in spoštovanja do prevladujočega in izključevalskega družbenega reda, več tišine in nevidnosti, ko nas hranijo s političnimi drobtinicami. S temi zahtevami po nekaj več od nas v resnici terjajo nekaj manj: manj političnega delovanja, političnih zahtev, glasnosti, obstoja. Ta nekaj manj vzpostavlja omejen politični horizont, katerega meje so meje obstoječega, uokvirjenega s težo zgodovine zatiranj. Ta nekaj manj nas ne sme nasititi, saj od nas terja tudi izoliranost gibanja, izoliranost, ki je že tako kompromisna in podrejena, udomačena v družbenih razmerjih moči, ki ne podrejajo zgolj na podlagi spolne in/ali seksualne identitete, temveč v medpresečnosti: smo LGBTIQ+ osebe, ki smo tudi brezdomne, brezposelne, temnopolte, z nenormativnimi zmožnostmi, starejše, revne …

Nekaj manj terja spregled tega, da smo kot družbene_i akterke_ji neizogibno prepletene_i in da se proti sistemom izključevanja lahko zares učinkovito borimo, tako kot ti nastajajo: v prepletu samih sistemov, institucij, družbenih skupin in nas samih. Pri tem ne gre le za prepoznavanje, destabiliziranje in preseganje razmerij moči, ki nas podrejajo kot LGBTIQ+ osebe, temveč tudi za boj proti družbenim mehanizmom marginalizacije, izključevanja in njunega reproduciranja na podlagi razreda, starosti, barve kože, nacionalne in etnične pripadnosti, spolne identitete itd., ki so neredko predstavljene kot manj relevantne ali celo nerelevantne za LGBTIQ+ skupnost.

Ti boji so naši, ne le zato, ker je družbena skupina LGBTIQ+ oseb heterogena in prepredena s taistimi raznolikimi sistemi izključevanja. Naša prepletenost, relacijskost zahteva, da prepoznavamo medpresečnost in prepletanja različnih družbenih bojev. Različne oblike marginalizacije namreč v prepletu utrjujejo obstoječi družbeni red. Ne obstajajo in ne delujejo v izolaciji, temveč se medsebojno napajajo, utrjujejo in stopnjujejo. Prepoznavanje tovrstne prepletenosti je poziv k solidarnosti, katerega cilj ni mesto v univerzalnem (kadar je to videno kot skladno s prevladujočimi normami belosti, srednjerazredne pripadnosti, moškosti, krščanstva itd.), temveč kolektivnost, ki prepoznava partikularnosti družbenih skupin in destabilizira prevladujoče percepcije pravilnega, normalnega in možnega. Je poziv k solidarnosti, a ne za ceno in na račun partikularnosti.

Zavračamo nekaj manj, ki ga od nas terja in nam ga vsiljuje družba v imenu nikoli zadostne asimilacije, v kateri izginjamo. Zavračamo soudeleženost v raznolikih sistemih izključevanja, ki od nas pričakujejo, da delujemo enodimenzionalno in celo proti drugim marginaliziranim družbenim skupinam.

Hočemo in zahtevamo nekaj več, ki prepoznava nezadostnost političnih drobtinic in sega dlje; ki razpira politični horizont in obsega poprej utišane in zatrte alternative delovanja, političnosti in koalicij. Nekaj več, ki je dosegljivo, ko prepozna(va)mo neizogibnost prepletenosti, na osnovi katere se lahko gradi solidarnost, vredna svojega imena, torej solidarnost, ki ni priložnostna in enosmerna, temveč vzajemna – solidarnost, ki ni (zgolj) začetna točka političnega delovanja, temveč njegova kontinuiteta.

Za Parado ponosa
Nina Perger