S ponosom objavljamo govor Neže Oder, direktorice Zavoda Koroška Pride, ki ga je povedala na 1. Paradi ponosa v Slovenj Gradcu, 12. septembra 2020.
»Lep pozdrav vsem zbranim.
Moje ime je Neža in vodim zavod Koroška Pride. Skozi razvoj ideje o Prajdu smo večkrat morale odgovarjati na vprašanje — večkrat smo se tudi same spraševale — zakaj Parada? Zakaj Parada na Koroškem, zakaj Parada med korono, zakaj Parada nasploh? Odgovor bržkone pozna vsak član, članica skupnosti, zase.
Parada je primarno protest — proti homo, bi, transfobiji, proti rasizmu, seksizmu, za človekove pravice in enakopravnost. Ti koncepti med korono ali katero koli drugo krizo ne počivajo, nasprotno, še bolj so na udaru. Zato Parada, iz istih razlogov kot vsak petkov protest, z istim sporočilom kot vsi Prajdi prej. In rabimo jo doma, ker je dom marsikateremu bitju pod mavrico neznan, zabrisan, popačen koncept. Rabimo jo na Koroškem, ker smo Korošice in Korošci — in del LGBTAIQ+ skupnosti. Ker smo tu doma, ali pa bi vsaj radi bili — spet, še vedno, končno, znova.
Ta razmislek mi oblikuje vprašanje, ki uokvirja naše politično sporočilo, slogan in bistvo. Kaj je dom in kje ga najdeš?
Pojmovanje doma je v kviru vedno več od domačnosti same; globlje od relaksacije, dlje od štirih sten. Dom v kviru nikdar ni le fragment sebi lastne intime, temveč je tudi sam razdrobljen: je razbremenitev okov normative, sprostitev od nenehne misidentifikacije in prisilne identifikacije, je prostor, ki ga povezujemo z občutkom osebne identitete, je utelešenje “biti dobrodošel_la”, je kraj, kjer obstaja nekaj takega kot pripadanje.
V luči letošnjega (globalnega) reza v že tako načet varen prostor skupnosti, ki so ji meje in zidovi znani, odkar pomni, se te meje in ti zidovi še radikalizirajo. Izza neprebojnih stekel na ločnici med ljudstvom in nad-ljudstvom gledamo razcvet avtoritarnih, represivnih politik. Vidimo, kako se epidemijo neznane bolezni izkorišča za znano discipliniranje demokracije v krotko drobnico, kako se bolestno sankcionira svobodo in javnost, kako se manipulira humanizem, etiko, univerzalnost. Vidimo, kako se trži človečnost.
A to je, kot pravijo, le polovica zgodovine. Druga polovica je naš upor.
Naša skupnost ni univerzalna, pa vendar drži univerzalno izkušnjo prezira in prezrtja. Naša skupnost ne izključuje, pa vendar je vztrajno izključena. Zato je, ko hodimo po svetu — kjerkoli že — varen LGBT+ prostor vedno podaljšek doma.
Dom v kviru ni le intimen ambient v javnem prostoru; je intimen prostor in je javni prostor: varren, svoboden, pravica. Tako je bolj kot politično geslo naš manifest čustveni apel. Ker je dom najprej — ljubezen: in ta se ne išče na obroke, niti se nanjo ne čaka, če moramo ljubiti sebe, da lahko (pre)živimo kot ljudje. Niti ne more obstajati prvič šele več deset kilometrov od kraja, kjer bi dom moral stati.
Ne moremo, ne smemo in ne bomo več bežali iz svojih cest, mest, gozdov, blokov, kmetij, kozolcev, igrišč, šol in kinodvoran, ker nam je zanikano, da spadamo.
Ljubezen do druge(ga) nas žene k iskanju doberga; v naravi in nravi, v poslanstvu, v sebi. In ljubezen do druge(ga) je ljubezen do Druge(ga): do odklonskih omarr kolektivne biti, do enklave lastnih marginaliziranih identitet.
Zato vlagamo v kampanjo za ljubav: sebe dajemo na pladnje, ker iščemo dom. Naša eksistenca, naša atmosfera in naša mavrična skupnost rabijo presečišče, kjer se najdejo, da bomo lahko svojim življenjem več kot le mimoidoče_i.Pravimo: “Obstajamo”, ker stremimo k preživetju in nimamo izbire. Ker je naš dom tu in nimate izbire. Pravimo: “Ostajamo”, ker izbiro vendarle imamo — in odločamo se, da bomo to, kar smo, tu, kjer smo doma.«
Neža Oder, direktorica Zavoda Koroška Pride