Paradne misli

Simona Jerala

Več možnosti imaš. Lahko zjutraj vstaneš, iz superg izvlečeš stare vezalke in jih zamenjaš z mavričnimi. Si oblečeš mavrično zastavo, vzameš pet transparentov in jo mahneš na Parado ponosa. Vedno bo sobota v juniju in vedno bo sonce pripekalo. Lahko zjutraj vstaneš in ne greš nikamor. Lahko sploh ne vstaneš. Lahko se namesto v zastavo oblečeš v svojo senco in se greš skrivalnice pred parado, tako da jo zgolj zasleduješ iz varne razdalje in paziš, da te nihče ne vidi. V tem primeru se lahko oblečeš v grm ali v policajko.

Lahko vstaneš, se ne oblečeš in greš na parado gol s šopom balonov. Tega v Ljubljani še nihče ni naredil, zato si lahko obetaš slavo. Lahko se nameniš iti na parado, potem pa si ob uzrtju velikega števila ljudi ne upaš narediti zadnjega koraka. Povsod se tare fotoreporterjev, policajev, novinarjev, pisanih objektov, od hrupa žvižgajočih piščali pa tistih nekaj preostalih prebivalcev mesta ne pride do besede. Bojiš se zadušitve z mavrično zastavo, zato raje obstojiš kjer si in zopet ne greš na parado.

Lahko si zjutraj nalakiraš nohte, si oblečeš pajkice in štikle ter greš na parado podpirat transvestite. Lahko si nadaneš tudi brke. Lahko s sabo pripelješ vse prijatelje. Lahko greš sam. Lahko se pripelješ z avtobusom pobarvanim posebej za parado. Lahko s sabo vzameš svojo punco. Lahko, da je nimaš. Potem jo greš lahko na parado spoznat. Lahko imaš na paradi prvi zmenek.

Lahko vstaneš in greš na parado takšen kot si. Lahko podkupiš nekoga, da gre na parado namesto tebe. Ampak potem tebe še vedno ne bo tam. Zato bo – v izogib psihiatru – še najbolje, da greš na parado in pustiš svoje pomisleke doma v omari. Tam bodo imeli več kot dovolj družbe. Škoda, da omare ne morejo na parado. Koliko ljudi bi šele prišlo, če bi lahko prišli kar v omarah. V resnici so vse te omare tam, v pretirani praznini, ki je baloni ne morejo nadomestiti. Zato je odločitev tistega sobotnega jutra tako tehtna. Ker ni lahko iti na pohod, skozi zrak, ki se skoraj nikamor ne premika. Ki se celo premika bolj nazaj kot naprej. Ampak se premika. Brez ljudi, ki hodijo in utirajo pot, zraka sploh ne bi bilo. Vsaj za nas ne. Ker v vidnosti obstajamo, sicer nas ni. Zato je odločitev za udeležbo politična. Je zahteva za svoj prostor. Pod svobodnim soncem.