24. 9. 2026
DRUŠTVO DIH, DRUŠTVO LEGEBITRA, ZAVOD OPEN, DRUŠTVO PARADA PONOSA, DRUŠTVO ŠKUC, ZAVOD TRANSAKCIJA NA RADARJU
“Ne vem kakšen pomen je, da tam visi torej zastava pedrov na […] stavbi državne inštitucije?
Ne vem, kaj ima mavrična zastava viset na stavbah vlade ali predsednice države, torej, ali je predsednica samo predsednica pedrov pa lezbijk, ali je predsednica nas vseh.”
– Andrej Kosi
Spoštovane_i poslanke in poslanci – geji, lezbijke, biseksualke_ci, transpolne, interspolne in kvir osebe smo tudi državljanke in državljani Slovenije. Vedno smo bile_i, in vedno bomo.
Izobešanje mavrične zastave, ali katerekoli drugi zastave z namenom izkazovanja solidarnosti marginalizirani skupnosti ne pomeni, da so druge identitete manj vredne, ali, da kar naenkrat cela država pripada tej skupnosti.
Takšen nivo retorike in primitivnega jezika komajda spada v srednješolski debatni krožek, kaj šele Državni zbor.
Ločiti je treba med reprezentativnostjo in solidarnostjo. Med ponosom in odgovornostjo. Med pripadnostjo in sočutjem.
Vse to so vrednote, na katerih temelji Evropa in tudi Slovenija.
Simboli so močna stvar. S svojo vidnostjo skupinam ljudi sporočajo, da so tukaj dobrodošle, varne in zaželene.
V času, ko zaznavamo izjemen porast sovražnega govora do LGBTIQ+ oseb na spletu, in ko je skorajda nemogoče kazensko ovaditi osebo zaradi sovražnega govora, katerega namen je spodbujanje nasilja,
bi moralo biti izobešanje mavrične zastave na državnih institucijah v znak podpore zadnja stvar, o kateri naj bi razpravljal parlament.
A smo tu. V novi, bizarni realnosti, kjer takšna skrajno neprimerna in žaljiva retorika dodatno spodbuja sovraštvo in polarizacijo družbe.
Beseda “peder” nima kaj iskati v debati Državnega zbora.
V razpravi o tem, ali je primerno izobesiti mavrično zastavo v mesecu ponosa, pa takšna retorika stališče dodatno spodkopava.
297. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije ureja kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, med drugim tudi na podlagi spolne usmerjenosti.
Kosi za izjavo ni bil sankcioniran, saj naj bi žaljivo besedo izrekel le enkrat. Toda iz njegove izjave je jasno razvidno, da jo je izrekel najmanj dvakrat.
S tem se nadaljuje normalizacija sovraštva v naši družbi.
