Namen Društva Parada ponosa je prispevati k vzpostavitvi družbe, ki bo nediskriminatorna, vključujoča in odprta do vseh posameznic_kov, ne glede na njihov spol, spolno usmerjenost, spolno identiteto ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Ustanovljeno je z namenom uresničevanja človekovih pravic in interesov lezbične, gejevske, biseksualne, transspolne, interspolne in queer (v nadaljevanju LGBTIQ) populacije. Društvo deluje kot mladinska, prostovoljska, samostojna in nepridobitna organizacija civilne družbe.
Kot organizacija, društvo zastopa marginalizirano družbeno skupino – mlade LGBTIQ+ osebe, ter v družbi artikulira njihove potrebe. Kot organizator vsakoletne Parade ponosa pa prevzema tudi vlogo artikuliranja širših družbenih interesov in pravic LGBTIQ+ skupnosti v Sloveniji. Jasno se pozicionira kot organizacija, ki se bori proti vsem oblikam rasizma, diskriminacije, homofobije in drugim družbenim manifestacijam temelječim na vzpostavljanu hierarhije med ljudmi.
Društvo že od svojega začetka deluje in ustvarja izključno s pomočjo prostovoljnega dela, tako vodstvene strukture kot nosilci celotnega programa in aktivnosti so prostovoljke_ci. V času delovanja društva se je število udeležencev na Paradi ponosa povečalo od nekaj 100, na 1500 v letu 2016; ter od dobrih 300 udeležencev na spremljajočih dogodkih na več kot 2000 na Festivalu Parada ponosa 2016. Prav tako se v izvedbo Festivala vključi več kot 100 mladih prostovoljk_cev.
Zgodovina parade ponosa
Stonewalški upor
Začetki parade ponosa segajo daleč v preteklost, 1969 leta na dan 28. junija je New Yorška policija ob 1:20 zjutraj izvedla racijo v lokalu Stonewall Inn, ki je takrat veljal za zbirališče gejev, lezbijk in transspolnih oseb. Tiste noči, pa se racija ni končala kot vse, ki so jih policisti izvedli v lokalu pred tem. Načeloma je bil policijski postopek ob takih racijah sledeč: lokal so zaprli, postavili obiskovalce v vrsto, preverili identifikacijo ter nato aretirali tiste moške, ki so bili oblečeni v ženska oblačila. Tiste noči pa so se večinoma stalni obiskovalci Stonewalla temu početju policije uprli. Ob tem, ko je policija preverjala osebne izkaznice in preverjala ustreznost spola in oblačil, je osebe, ki so prestale pregled spustila na prostost, ostale, transvestite pa je aretirala in pospremila v vozila. Vendar pa tiste noči, osebe, ki so bile izpuščene niso zapustile okolice lokala in kmalu se je pred samim lokalom začela zbirati skupina LGBT oseb. Napeto ozračje je kmalu pripeljalo do ene izmed prvih vstaj istospolno usmerjenih oseb proti policijskemu nasilju. (Carter 2010)
Ti dogodki so pripeljali do vzpostavitve prvih LGBT organizacij in organiziranega dela LGBT skupnosti, leto pozneje pa se je v spomin na Stonewalške upore skupina aktivistov s transparenti odpravila na pot od Christoper Streeta do Central parka. V naslednjih letih je število mest in število aktivistov, ki so obeležili spomin na te dogodke, raslo. Danes pa Parada ponosa poteka v vsakem večjem zahodnem mestu. (Carter 2010)
Začetki organiziranega LGBT gibanja
Organizirano LGBT gibanje se je v Sloveniji začelo že v osemdesetih letih, leta 1984, ko v decembru poteka prvi ustanovni sestanek sekcije Magnus, ki je delovala znotraj takratnega ŠKUC (Študentski kulturno-umetniški center) foruma in je prva gejevska organizacija v tedanjih socialističnih državah. Oblikovanje sekcije je sledilo aprilskemu Festivalu Magnus: »Homoseksualnost in kultura« v toku katerega so se zvrstili številni tematski LGBT dogodki (otvoritev razstave homoseksualnega tiska, video projekcije filmov … ) (Velikonja, 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja 2004)
Tudi v tedanji Jugoslaviji pa je bil pomemben del LGBT združevanja tedanja klubska scena, tako se je vsako soboto zvečer tedanji disko FV prelevil v Magnus Gay Club, ki je bil edino organizirano družabno življenje gejev v socialističnih državah. Magnus je bil v večini sestavljen iz gejev, tako da se je leto kasneje oblikovala feministična iniciativa Lilit, znotraj katere je je leta 1987 oblikovala lezbična sekcija LL, ki se je leto kasneje osamosvojila in zaživela pod okriljem ŠKUC foruma. (Velikonja, 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja 2004)
Skozi leta delovanja so organizacije pustile močan pečat na kulturnem in literarnem področju, kakor tudi na področju ozaveščanja HIV preventive, družabnem življenju in pobudam za združevanje v varnih prostorih, prav tako pa so skozi različne akcije naslavljale politične odločevalce in strokovnjake. (Velikonja, 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja 2004)
Škandal v lokalu Galerija, protestno pitje radenske in prva parada v Ljubljani
Kljub temu, da je se je dokaj močno in napredno gibanje oblikovalo že v zgodnjih 80ih letih, pa je prvo parado ponosa Slovenija doživela šele v novem tisočletju.
Leta 2001 sta v ljubljanski lokal Galerija poskušala vstopiti dva pesnika, Brane Mozetič in Jean Paul Daoustu. Redar ju je odslovil z besedami, da »naj se že navadimo da lokal ni več za tako vrsto ljudi« (Velikonja in Greif 2012, 209). Lokal se je nahajal v Mestni galeriji, ki je bila v lasti mestne občine Ljubljana. LGBT skupnost je po incidentu zahtevala, da državni organi reagirajo na nestrpnost ter da bodo obsodili lokal in ravnanje redarja, katerega dejanje je opravičeval tudi lastnik lokala. LGBT skupnost in aktivisti pa so po incidentu organizirali t.i. protestno pitje radenske, ki je potekalo nekaj naslednjih petkov. Protestniki in protestnice, ki so pri pitju mineralne vode sodelovali, so v lokalu naročili samo mineralno vodo, zasedli čim več prostih miz in s pitjem izjemno zavlačevali, ter tako zmanjševali dobiček lastniku. (Velikonja in Greif 2012, 209)
Navkljub pričakovanju, da bodo mestne oblasti dejanje obsodile, se to ni zgodilo zato so aktivisti ter aktivistke začeli organizirati prvo spontano parado ponosa v Sloveniji imenovano »Obvoznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji«. Politično kulturna akcija se začne pred Ljubljansko Galerijo ŠKUC in konča pred Mestno hišo. Vključevala je veliko različnih govorcev, tako posameznikov, kot predstavnikov različnih društev, ki so se shoda proti nestrpnosti udeležili (Amnesty International, Društvo za nenasilno komunikacijo, Mirovni Inštitut, Društvo za teorijo in kulturo hendikepa… ).
