Dogodek »Braniki demokracije – LGBTIQ+ skupnost«, ki smo ga 18.05.2026, v Ljubljani organizirali Društvo Parada ponosa in Mestna občina Ljubljana, ni bil zgolj še ena okrogla miza o človekovih pravicah. Bil je političen opomnik, da se Evropa nahaja v trenutku, ko vprašanje LGBTIQ+ pravic ni več vprašanje “napredka” ali “strpnosti”, temveč vprašanje preživetja demokratičnega prostora samega.
Ko danes govorimo o prepovedih Parad ponosa, kriminalizaciji organizatoric_jev, političnih napadih na trans osebe, cenzuri vsebin o spolni usmerjenosti in spolni identiteti ali omejevanju delovanja nevladnih organizacij, ne govorimo o ločenih kulturnih vojnah. Govorimo o sistematičnem političnem procesu razgradnje demokracije. Prav LGBTIQ+ skupnosti smo pogosto prve, ki občutimo posledice avtoritarnih politik, ker predstavljamo simbol svobode telesa, identitete, izražanja in pravice do drugačnega obstoja.
Ni naključje, da so avtoritarne in skrajno desne politike po Evropi svojo politično mobilizacijo zgradile prav na demonizaciji trans oseb, kvir skupnosti, feminističnih gibanj in civilne družbe. Napad na “gender ideologijo” ni nikoli samo napad na transspolne osebe. Je politična strategija discipliniranja družbe skozi strah, moralno paniko in ustvarjanje notranjih sovražnikov. Ko oblast začne odločati, katera telesa, identitete in družine so legitimne, je demokracija že v resni krizi.
Zato ni nepomembno, da je letošnje politično sporočilo Festivala Parada ponosa Ljubljana 2026: »Demokracija v naših rokah – upanje je naš upor.« Ta slogan ni metafora. Je poziv k aktivni obrambi prostora svobode. V času politične apatije, utrujenosti in občutka nemoči je ravno upanje postalo oblika političnega odpora. Ne pasivno upanje, da se bodo stvari izboljšale same od sebe, temveč kolektivno prepričanje, da lahko demokracijo gradimo in branimo skupaj.
Dogodek v Ljubljani je imel posebno politično težo tudi zaradi sodelujočih govork_cev. Na enem mestu so se srečali predstavniki različnih institucij, mest in organizacij, ki vsak iz svoje perspektive opozarjajo na nevarnosti demokratičnega nazadovanja. Sodelovali so župan Budimpešte Gergely Szilveszter Karácsony, župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković, varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek in Ivan Dimov iz bolgarske organizacije Single Step Foundation.
Prav prisotnost župana Budimpešte je nosila močno simbolno sporočilo. Madžarska je v zadnjih letih postala eden najbolj alarmantnih primerov razgradnje demokratičnih standardov znotraj Evropske unije. Prepovedi Parad ponosa, kriminalizacija organizatoric_jev, omejevanje svobode zbiranja in sistematični napadi na LGBTIQ+ skupnost niso izolirani ukrepi, ampak del širšega političnega projekta avtoritarne preobrazbe države. Ko država začne prepovedovati mirna zbiranja določene skupnosti, ne napada več samo te skupnosti – napada samo idejo demokratične pluralnosti.
Pomembno je razumeti, da Parada ponosa nikoli ni bila samo praznovanje identitete ali vidnosti. Njena politična moč izhaja iz pravice ljudi, da zasedemo javni prostor in v njem obstajamo brez opravičevanja. Pravica do zbiranja, protesta in političnega izražanja je ena ključnih demokratičnih pravic. Zato prepoved Parad ponosa pomeni nekaj veliko širšega kot omejitev enega dogodka. Pomeni sporočilo, da obstajajo ljudje, ki nimajo več enake pravice do javnega prostora, političnega glasu in družbene legitimnosti.
V tem kontekstu postanejo mesta izjemno pomembni politični akterji. Ko nacionalne politike drsijo v avtoritarnost, lahko mesta ostanejo prostori odpora, solidarnosti in zaščite človekovih pravic. Današnji dogodek je pokazal prav to: da imajo lokalne skupnosti, župani_nje, kulturne institucije, mladinski centri in nevladne organizacije pomembno vlogo pri obrambi demokratičnih vrednot. Demokracija se namreč ne sesuje naenkrat. Razkraja se postopoma – skozi normalizacijo sovraštva, utišanje kritičnih glasov, napade na medije, civilno družbo in manjšine.
LGBTIQ+ skupnosti to dinamiko dobro poznamo. Naša zgodovina je zgodovina preživetja v razmerah politične izključenosti. A hkrati je tudi zgodovina ustvarjanja novih oblik skupnosti, solidarnosti in politične imaginacije. Kvir in trans skupnosti že desetletja dokazujemo, da je mogoče graditi odnose, skupnosti in politike onkraj represivnih norm tradicionalizma, patriarhata in kapitalistične logike izključevanja.
Prav zato postaja današnji boj za pravice LGBTIQ+ skupnosti neločljivo povezan z bojem za širšo demokratično prihodnost Evrope. Če dovolimo kriminalizacijo trans oseb danes, bomo jutri dovolili omejevanje pravice do protesta drugim družbenim skupinam. Če dovolimo utišanje nevladnih organizacij danes, bomo jutri živeli v družbi brez kritičnih glasov. Če dovolimo politiko strahu danes, bomo jutri izgubile_i prostor svobode za vse.
Demokracija ni stanje. Demokracija je praksa. Je vsakodnevno odločanje, ali bomo branile_i dostojanstvo drugih tudi takrat, ko sami morda še nismo neposredno ogrožene_i.
In prav zato ostaja sporočilo letošnjega festivala tako pomembno:
Demokracija je v naših rokah.
Upanje ostaja naš upor.