Pride v vsako vas
Tanja Kamin
Kako živeti svet, v katerem ljudje hrepenijo po čim večji količini različnih zobnih past, različnih vod z okusom, različnih mokah, piškotih različnih oblik, hkrati pa trepetajo, da bi na ulici zagledali človeka, ki je drugačen od njih; na primer nosi kak uhan več kot oni sami, morda na napačnem mestu, ali pa je nekoliko nenavadne rasti, morda preveč razmišlja …
Včasih me zgrabi občutek, da moram ven, nekam drugam, morda v večje mesto, ubegniti zatohlosti in zadihati. Sprejeti vase zrak, v katerem veje drugačnost, odprtost, volja ljudi po premikanju s svojimi telesi in v svojih glavah. V presunljivi razstavi na lanskiem Bienalu v Benetkah je Yael Bartana opozarjal, da z eno religijo ne moremo poslušati, z eno barvo ne moremo videti, z eno kulturo ne moremo čutiti, brez tebe se ne moremo spominjati. Pravzaprav je lansko leto veliko umetnikov naslavljalo vprašanje drugačnosti in zatiranja drugačnosti ter opozarjalo na ponovno rast nacionalizmov, fašizmov. Hm. Če verjamemo, da je umetnost senzibilen družbeni barometer, potem ni več prostora za tiho opazovanje redukcije barv, zvokov, vonjav, okusov in omejevanja igre z njihovimi presečišči. Ta je vendar bit. Na presečiščih, v različnosti domujejo željnost, ustvarjalnost, idejni prebliski; tam se zavemo sebe, gradimo odnose z drugimi, snujemo načrte, se učimo, razmišljamo, si drznemo preizkušati. Udobnost v različnosti je tisto, kar goni razvoj, krepi občutek moči za delovanje in sodelovanje. Zato se je treba vsakemu poizkusu vsiljevanja enosti v smislu ene resnice, ene interpretacije, enega vladarja, ene barve itd. do onemoglosti zoprstaviti. Ker je enost te vrste (kljub petstotim na videz različnih zobnih past) nepremična, brez vetra, brez zraka. Nevarna za vse, ne samo za tiste, ki so trenutno na obrobju, predmet izključevanja ali zaničevanja. Zato bi vsaka vas morala imeti svoj pride. Moja vas ga ima to soboto, in jaz bom tam.
