lepši jutri

dijana matković

ko sedem k pisanju, je ura ena ponoči. mir je, skoraj popolna tišina. nobenih poročil ni na sporedu, radio je ugasnjen, internet izklopljen, ob enih ponoči me nihče ne »informira« z zgodbami o »vaših« in »naših«, ki so v zadnjem času sploh edine v obtoku. naj vam povem: poln kufer imam zgodb o »vaših« in »naših«. to ne obstaja. na »vaše« in »naše« skozi celotno zgodovino človeštva pristajajo tisti, ki ne premorejo dovolj empatičnosti in domišljije, da bi uvideli, da smo v osnovi vsi del iste zgodbe, del iste izkušnje, kvečjemu variacija na temo tega istega. vsi gledamo proti obzorju v upanju, da se za njim skriva boljši, mehkejši, svetlejši jutri. ni pomembno, kako se klasificirate, ali v katero skupino, svetovni nazor in kar je še tega se uvrščate. še najmanj je pomembno, s kom hodite v posteljo. zvezde so od vseh enako oddaljene.

ko to uvidiš, ni več »njihovih« in »tvojih« bojev. naenkrat se te vsako iskreno, pokončno in brezkompromisno prizadevanje za lepši jutri še kako tiče. naj bom bolj konkretna: ni vam treba biti gay, da bi se v soboto, 2. junija, odpravili na ljubljansko parado ponosa. in ni vam treba biti einstein, da bi razumeli preprostost izbire med dvema možnostma: ali ostaneš doma ob prižganem televizorju, ki tako ali tako ne generira ničesar, razen ničevosti, ki nas ziba v spanec in ignoranco, ali pa se z živopisano, razposajeno druščino odpraviš na sprehod skozi ljubljano, ki bo – to vam lahko zagotovim – hodila toliko časa, dokler ne doseže svojega in s tem tudi skupnega lepšega jutri.