Pomen LGBT gibanja skozi zgodovino

Skupina mladih in tistih, ki jih je zgodovina pritegnila, se je na otvoritveni delavnici “Zgodovina LGBT gibanja” soočala tako z izzivi iz preteklosti, kot tudi s prepoznavanjem teh izzivov v današnjem prostoru.  Delavnica je v neformalnem vzdušju potekala pod mentorstvom izkušene trenerke Simone Muršec v Cafe Kolaž.

Letošnji Teden Parade ponosa je nastal z željo, da v obstoječem programu ponudimo različne prostore za mlade. Eden od teh načinov se izkazuje tudi v obliki delavnic, fokus katerih je na vzpodbujanju udeležbe mladih LBTQ žensk. Ker se razvijanje konstruktivnega dialoga venomer spodbuja in je zanj potreben sproščen in varen prostor, so ubrane metode temeljile na principu neformalnega izobraževanja, kar v praksi pomeni interaktivne, dinamične aktivnosti, skozi katere se udeleženci z lahkoto spoznavajo s temo.

Po uvodnem spoznavanju se nam je pridružila Tatjana Greif, starešina na področju zgodovine Parade ponosa v Sloveniji. Kot aktivistka je delovala že ob koncu 90-ih in v začetku novega milenija in je soorganizatorka prve Parade ponosa v Sloveniji, o kateri je tudi spregovorila in delila osebno izkušnjo. Po njenem mnenju je kultura tista, ki nam daje identiteto, zato se sama aktivistično angažira v sekciji ŠKUC-LL že 20 let.

Če najprej orišemo družbeni kontekst: V Sloveniji se gejevsko in lezbično gibanje zelo razhaja. Skupine se oblikujejo, združujejo pa tudi razhajajo, zato se v aktivizmu in strategijah, ki nastajajo, kažejo tudi raznolikosti. Prisoten je centraliziran aktivizem, večina aktivnosti se namreč dogaja v Ljubljani. Ob tej priložnosti velja omeniti, da letos praznujemo 30. obletnico gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji. Veselimo se, da bodo zato na številnih delavnicah sodelovali tudi nekateri ustanovitelji in ustanoviteljice tega nehomogenega gibanja.

Prva Parada, ki je nosila ime Obvoznica mimo nestrpnosti, sprva sploh ni bila načrtovana kot Parada ponosa, ampak prej kot bojkot oziroma akcija upora proti diskriminaciji. V tem primeru je bil to Brane Mozetič s prijateljem (gost Žive književnosti, ki se je takrat ravno dogajala v Ljubljani), ki sta naletela na zavrnjeno postrežbo in prepovedan vstop v lokalu zato, ker sta si med potjo do lokala izkazovala prijateljsko naklonjenost.

“Ta lokal pa ni za take,” je bil takrat odziv trenutnega uslužbenca v lokalu, ki se ga je kasneje tudi načrtno bojkotiralo. V tistem času naj bi to sicer  veljal za gay-friendly lokal, vse do tega incidenta, iz katerega izvira tudi “pitje Radenske”. Večina namreč v ta bar ni več zahajala, ena od akcij pa je vsebovala skupino ljudi, ki je obiskala lokal, zasedla večino miz, vsak pa je naročil po “deci Radenske”. Celo takratna županja Vika Potočnik je kasneje lokalu ustno in pisno sporočila, da je takšno ravnanje nedopustno.

Ideja za shod se je porodila v okviru uredništva Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ), ki je ustanovilo neformalno skupino Buzi (ČKZ je sicer imel skupino Urad za Intervencije – UZI, zaradi tematike je bil naknadno dodan B), kateri so se pridružile tako gejevske kot lezbične skupine. Iz tega razloga je bil shod, kot prvi dogodek tega tipa zelo kompleksen. Zbrali so se pred Galerijo ŠKUC, kjer so najprej prisluhnili govorom, pridružile pa so se jim tudi druge nevladne organizacije (Društvo za nenasilno komunikacijo, Amnesty International …). Povorka je krenila proti Mestni galeriji, pred katero so žvižgali in razprli mavrično zastavo. Ljudje so bili precej zmedeni nad dogajanjem. Videti je bilo tudi transparente, policiste in motorje (glavni urednik ČKZ-ja je kot sopotnico vozil Marleno iz skupine Sestre). V kratkem času po incidentu jim je torej uspelo zmobilizirati okoli 300 ljudi, ki so skupaj pripravili shod, na videz že zelo blizu Paradi ponosa. Naj se spomnimo, da je bilo to leta 2001.

* V tem času so lastniki lokalov uporabili veze zato, da so se v nekaterih lokalih po Ljubljani zadrževali skinheadi, ki naj bi urgirali v primeru gejev ali lezbijk. In tudi so; ponoči so namreč punce iz ŠKUC-LL sekcije po Ljubljani grafitirale stencile z anti homofobičnimi slogani. Eno med njimi (ostale so pobegnile) so skinheadi ujeli ravno pred Galerijo in poklicali policijo. Ona pa se je znašla in fantom tako dolgo prigovarjala, da so ob koncu, ko je policija prispela, rekli, da ona ni nič kriva. Marsikdaj lahko veliko naredimo z malo vztrajnosti. 

Odziv na to, in kasnejše Parade, je bil velik, tudi mediji so množično poročali o njej. Niso sicer snemali same akcije, ampak zgolj komentarje po končani aktivnosti. Parade so od takrat vedno imele politično sporočilo, rdeča nit je bila enakost pred zakonom. Po Tatjaninem mnenju so parade na zahodu bolj komercialne narave, ideje pa se prenašajo kot imitacije zahodnih vzorcev popularne kulture. Ko so bili ti vizualni vzorci preneseni tudi v vzhodno Evropo je eksplicitno izkazovanje drugačnosti naletelo na nasilje, posebej drugje po Balkanu.

Te in še več sočnih podrobnosti so udeleženci izvedeli v sklopu “Zgodovinska vloga Parade ponosa” na sobotni otvoritveni delavnici. *

Toplo vabljeni tudi na ostale delavnice v okviru tedna Parade ponosa!

PRIDEš? http://www.ljubljanapride.org/2012/?page_id=1210

Sara Vončina Žniderčič