Nedeljska delavnica na temo vsakdanjega življenja pripadnikov LGBT skupnosti, ki se je odvijala v Cafe Kolažu, je delovala kot vsebinska nadgradnja sobotne delavnice Zgodovine LGBT gibanja in se osredotočala na sociološke aspekte skupnosti.

Tokrat smo v vlogi predavatelja gostili Romana Kuharja, priznanega aktivista z dolgoletnimi izkušnjami na tem področju, ki trenutno predava sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, deluje pa tudi v Mirovnem inštitutu. Tako kot dan poprej Tatjana Greif, nam je tudi Roman najprej povedal o svojih izkušnjah s prvimi Paradami ponosa v Sloveniji in svojo tranzicijo v javni prostor in medije.

V prvem delu smo o skupnosti slišali z teoretskega vidika, na kratko je bila predstavljena raziskava o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk. Raziskava je trenutno že zastarela, podatki so izpred desetih let, prav v tem času pa se je to vprašanje znova odprlo, poteka namreč nova raziskava, ki bo zagotovila ažurne podatke in prvič v zgodovini poskrbela za možnost primerjave teh informacij v slovenskem prostoru. Primerjava bo v veliko pomoč raznim nevladnim organizacijam, ki delujejo in sooblikujejo politike na tem področju.

Sestavljena je bila iz dveh delov; kvalititativnega in kvalitativnega. Prvi del je torej klasična anketa med geji in lezbijkami, ki pa na žalost ne zavzema vprašanja seksualne fluidnosti. Drugi del so zavzemale fokusne skupine. Anketiranih pa je bilo 434 posameznikov.

Glavnina anketirancev je  med 20. in 40. letom, po biološkem spolu pa so prevladovali moški. O homoseksualni spolni usmerjenosti so v povprečju prvič začeli razmišljati pri 15. letu. Kot največji izziv pa navajajo pomanjkanje informacij, to je seveda bil čas pred internetom. Kurikulum v Sloveniji namreč omogoča razpravo o homoseksualnosti, vendar se je učitelji pogosto izognejo, oziroma je tema velikokrat spregledana.

Spregovorili smo tudi o lastnih rešitvah posameznikov, ki svoje spolne orientacije še niso dodobra sprejeli in kot primere navedli dvojno življenje posameznika (v nekaterih situacijah se posameznik izraža kot homoseksualec, v nekaterih pa ne), izogibanje temam (oseba se izogiba pogovorom, ki bi lahko vodili do razkritja spolne usmerjenosti ali statusa partnerstva), nekateri prevzemajo anti-homoseksualno držo (latentnost), drugi pa so ubrali pristop biseksualnosti, ki omehča pričakovano socialno stigmo s strani posameznika (vendar pa je treba ločiti med biseksualnostjo per se in tisto, ki deluje kot prehodna faza razkritosti pred seboj in drugimi), potopitev v heteroseksualnost (posamezniki in posameznice so se poskušali spreminjati z heteroseksualno vezo), zatekanje k minljivosti homoseksualnosti (oseba misli, da je to zgolj faza) in eskapizem (pretirano uživanje alkohola in drog). To so zelo arhetipske primere, posamezniki jih v vsakdanjem življenju seveda po potrebi kombinirajo ali izmenjujejo.

Prvo razkritje, ki predstavlja tudi prvi korak k premagovanju krize identitete so posamezniki po povprečju naredili pri 19. letu in pol. Predvideva se, da je ta meja sedaj že padla. Prva oseba, ki so se ji zaupali je bil prijatelj, prvi starš pa leto ali dve pozneje, to je bila mati. Večina je povzročala o pozitivni reakciji, saj so se zaupali prijateljem. Kljub temu je zaskrbljujoč podatek, da se pri 18% ta odnos, zaradi razkritja prekinil (bodisi prijateljski ali drugi). Razkritje pred starši je zaradi teže odnosa emocionalno najbolj naporno. Pričakovanja staršev pa pogosto slonijo tudi na binarnih spolnih shemah, kar pomeni, da imajo različna pričakovanja za Metko, kot za Janeza, kar pa ni nujno zavedno. Na točki, ko se posameznih razkrije, pa so lahko ta pričakovanja razbita. Zgodi se tudi prenos dileme razkritja na starše, kar je bilo očitno v patriarhalnih družinah, kjer so matere skrbele za vzgojo otrok, očetje pa preskrbeli družino. Od tu prihaja odziv matere “Kaj sem jaz naredila narobe? Samo ne povej očetu?” saj v pomanjkanju informacij jemlje otrokovo homoseksualnost kot svojo napako in breme.

To so bile informacije, ki so jih udeleženci prejeli na nedeljski delavnici in so jim pomagale pri kasnejšem delu v skupinah na vprašanja o pojmu “skupnost” v LGBT skupnosti in njenem pomenu za mlade.

Če želite izvedeti več, vas toplo vabimo k sodelovanju v drugem delu raziskave.
Najdete jo na povezavi Vsakdanje življenje lezbijk in gejev (2014) – EnKlikAnketa – 1KA spletne ankete.

Sara Vončina Žniderčič