Na paradi ponosa vidna telesa zahtevajo enakost in si jemljejo svobodo biti, kar so drugi vsak dan. Čas je, da parada ponosa postane naše vsakdanje življenje. Ker diskriminatorni zakoni, verbalni napadi, začudeni pogledi in prikita nelagodja ne govorijo o nas, ampak o okolju, ki jim daje domovinsko pravico. Mi samo moramo živeti in na vsako pripombo, gesto ali žalitev dvignjenih obrvi reči: »Ja, in?«. Ali kot bi temu v angleščini rekel predsednik republike: »Sem gej, so what!« ☺
