»To ni Salome, to je ženska,« reče mama

Ana Perić

Stara sem šestnajst let. Ali petnajst ali štirinajst. Triindvajsetega junija smo. Ali tu nekje pač. Imam rojstni dan. Praznujem ga v krogu najožje družine in družinskih prijateljev. Ne smem imeti prijateljev iz razreda ali šole, ker se ti baje drogirajo in so homoseksualci. Tako pravita starša, ki jih nista še nikoli videla. Pravita, da jih tudi ne rabita spoznati, ker grem na drugo šolo. Na šolo, kjer so starši normalni in otroci odrastejo v normalne.

Danes je prav tako Parada ponosa. Prosim mamo, če greva lahko do centra. Ve, da obožujem Ljubljano. V delu centra pa trušč in mama se strinja, da mu slediva, ker tudi njo zanima, kaj se dogaja. Jaz pa vem, od koga prihaja.

Potem je ne najdem. Ne najdem parade. Ne poznam dovolj Ljubljane. Ne morem tekati med ulicami in je loviti, ko pa imam mamo poleg sebe. Ne morem spraševati mimoidočih. Za naslednjim vogalom pa… parada. Z mamo postojiva za trenutek. »Glej, Salome,« rečem. Mama obstoji. »To ni Salome, to je ženska,« reče. »Ja, saj, ženska Salome,« rečem. Mama nakremži čelo. »Pa to so… to so tisti geji,« reče glasno, da mi je nerodno. Okoli naju se par udeležencev parade obrne k nama in začne smehljati, zabavata se, češ, poglej te neumne homofobe, ki so se, ironično, znašli sredi parade ponosa. Mama začne hoditi vedno hitreje in me potiska naprej. »Kako za vraga vedno nabaševa na to parado?« Ni videti zadovoljna. Jaz sem. Mislim si: Poglej jih, kako so svobodni. Poglej jih, kako pokončno stojijo za tistim, v kar verjamejo, za tistim, kar so. Ko bi lahko le za trenutek postala z njimi, kot del njih.

To sem delala leto za letom. Sledila zvoku bobnov in piščali in iskala način, da bi na videz naključno prišla do parade, do sebi enakih vsaj na enem področju osebnosti, stala tam kakšen delček sekunde in bila odrinjena stran.

Moja mama ni homofobična, pravi. Nihče je ne moti, dokler ne posega v njeno osebno življenje, pravi. Naj vsak živi kakor mu paše, pravi. Vseeno ji je, s kom nekdo deli posteljo, pravi. In ko bi človek že mislil, da je naletel na Buddho sredi Ljubljane, na Jezusa, preden ga je krščanska cerkev spremenila v totalnega nazija kar se moralnih načel tiče, na ambasadorja tolerance, nastopi ena tistih, nam vsem najljubših besed, sloviti ampak. Ampak, sine, res se ti ni pametno tako izpostavljat. Ampak, daj, najdi si enega finega fanta. Ampak, a ti mora vse tako viset, daj potegni te hlače mal bolj gor. Ampak, joj, a niso to one lezbijke?

Težko je ljudem s tovrstno mentaliteto obrazložiti, čemu bi oseba, ki še ni dopolnila dvajset let, želela iti iz Ljubljane na splitsko parado ponosa. Da to ni izlet s prijatelji, ki se ga udeležiš zaradi potrebe po adrenalinu kot posledica predrage vstopnice v adrenalinskem parku. Da to ni dopoldanski sprehod ob plaži, ker bi bilo sonce opoldne na plaži premočno, v Ljubljani pa ga sploh ni. Da to niso maškare in da to ni neuspeli poskus transvestitov konkurirati karnevalu v Riu de Janeiru. To je poskus prikaza občanom in občankam, državljankam in zemljanom, da si lahko do konca življenja zatiskajo oči in obračajo poglede stran, toda LGBT osebe smo in bomo in ni nas malo in zato bomo morali dobiti določene pravice, ki so nam kratene. Pravice, ki jih radi, ljubkovalno, imenujemo tudi človekove pravice.