Parada ponosa je praznik!

Metka Mencin Čeplak

Ja, Parada ponosa je praznik! Gejevski in lezbični 1. maj, kot pravi Nataša Velikonja, lahko tudi gejevski in lezbični 8. marec ali 27. april ali… – je praznik odpora in upora, svobode in emancipacije. In solidarnosti, ki je letos ustvarila presenetljivo široko mrežo podpornic in podpornikov družinskega zakonika.

Izčrpavajoč boj s fantazmami o moralni izprijenosti gejev, lezbijk, zagovornic in zagovornikov enakosti, se je sicer končal s formalno zmago statusa quo. Slavili so tisti, ki s prepovedmi konstruirajo greh, krivdo in drugost, grešnikom in odpadnikom pa milostno delijo odveze, strogo odmerjajo kazni in pokoro ali jih vztrajno izrinjajo iz svojega vidnega polja. Slavili pa niso zgolj po zaslugi sprenevedanja, laži in moralne panike, temveč tudi ali predvsem zaradi neme, pasivne pomoči brezbrižnih ali vzvišenih državljank in državljanov, ki niso oddali glasu v ‘zadevi’, ki niso neposredno povezana z njihovimi pravicami privilegiji.

Na referendumu smo sicer (začasno) izgubili boj za zakonsko normo, nismo pa izgubili boja za družbeno normo: ko so se vzgojiteljice v vrtcu in osnovnošolske učiteljice, ki so izpostavljene nenehnemu nadzoru staršev in šolskih oblasti, javno uprle pritiskom zagovornikov izključujoče ideologije, je demokratično načelo enakosti in svobode doseglo eno od zmag, ki so več kot zgolj simbolne. V vsakdanje življenje vnašajo natanko to, kar so nasprotniki zakonika želeli preprečiti – enakovredno obravnavo vseh oblik družinskih skupnosti.

Priznam, da aktualne zagate vladne koalicije v zvezi s pravico do referenduma spremljam s precejšno mero privoščljivosti. Vendar njena bojazen, da se bo orožje, ki ga je v bolj ali manj podobni strankarski (in personalni) sestavi doslej zlorabila vsaj trikrat trikrat zlorabila zoper načelo enakosti, obrnilo proti njej, ne vzbuja le zadoščenja – predvsem vzbuja upanje, ker dokazuje moč sil, ki ji skušajo začrtati meje. In Parada ponosa je vsekakor pomemben del teh sil.