Deseta sestra ali kje so naši starši (za Majo Lupša)
Andrej Zavrl
Udeležba na paradi je vsako leto precej predvidljiva. Res dobro, da imamo podpornike izven glbtiq-scene, sicer bi bila ta neznanska paradirajoča množica še bolj infinitezimalna. Ves čas pa me bega neka praznina, ki si je ne znam dobro razložiti. Nanjo je ob vsej podpori, ki jo je bil deležen Družinski zakonik (in naj še enkrat povem, kako zelo me je ganila red. prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, ko je v soočenjih nastopala za Društvo Parada ponosa), opozorila tudi že Maja Lupša: kje so starši lgbtiq-oseb? In kje njihove družine, te svetinje slovenske grude? Ne poznam vseh, ki nam izrekajo javno podporo, ampak razen Maje Lupša se ne morem spomniti prav nikogar, ki bi nastopal z jasno izrečene pozicije starša ali družinskega člana glbtiq-osebe. Se jim to, kar se dogaja njihovim otrokom in sorojencem, zdi še kar v redu? Družina kot zavetje in kraj podpore? Ha-ha-ha. V šolo bodo hitro tekli, če jim kaj ne bo povšeči, medtem ko pa pol države hodi po njihovem otroku, so pa tiho?
Verjetno bi bila takšna obtožba prehuda in preveč poenostavljena. Tu je namreč transparentni klozet (ki ravno toliko kot staršem ustreza tudi nam), ko se »to« kot da ve, a se o tej sramoti ne govori, in tu je razkritje, ki ga morajo izvesti tudi družinski člani, pri čemer (navidez ali zares) ščitijo glbtiq-jevca oz. lgbtiq-jevko v družini, a tudi sebe. Kje je potem šele javna aktivna državljanska drža! Družbena solidarnost in družina v Sloveniji očigledno nista v zelo bližnjem sorodstvu. Po drugi strani pa je tudi res, da mnogi starši delujejo na mikro ravni in da je pričakovanje, da se bo mamica celo življenje bojevala za sinkota, nekoliko zgrešeno. Ampak zresnimo se: še glbtiq-posamezniki in posameznice se ne postavimo zase, kako bi lahko javno podporo pričakovali od svojih družin, s katerimi po možnosti živimo v blaženem sprenevedanju?
