Zarezana mavrica

Martina Ferfila

Moje soočanje s škarjami, ki režejo MAVRICO,

oziroma razmišljanje o tem, zakaj je to lahko koncept, ki ima moč postaviti stvari nazaj na svoje mesto, ter o tem, da
biti nepodporen sploh ni tako nedolžna pozicija, ko gre za temeljne človekove pravice.

Zadela me je te dni triada SOOČENJE – STREZNITEV – RAZUMEVANJE, cel spektakularen dramaturški lok se mi
je zgodil, direktno v moji glavi. In tik pred tem so me zadele škarje, ki počasi proizvajajo rez, namenjen ustvarjanju
kontra-pozicije. Razločeni trakovi mavrice so namreč lahko posledica ideje načrtnega ustvarjanja kontra-pozicij, tj.
eno vs. drugo.

Mentalna podoba ´zarezane mavrice´, ki je v svojem bistvu reprezentacija mnoštva, me je pretresla. In hvaležna
sem, da me je, kajti neslutena priložnost za soočenje s temi škarjami, ki mnoštvo režejo na trakove, je prinesla
streznitev na točki, točno tam, kjer sem zaslutila, da sem te škarje tudi sama kdaj vzela v roke. Nazadnje, za minuto
ali dve, sem to naredila nekaj tednov nazaj, malo pred stavko javnega sektorja. Kot samozaposlena kulturnica,
delujoča v zasebnem sektorju, torej z manj pravicami iz naslova dela, sem seveda spektakularno podlegla floskuli, da
je stavka javnega sektorja nepravična do gospodarstva, in sem si rekla: ma kaj se bunite vi, ki imate več pravic…in
točno na tem mestu se mi je zgodil preobrat, kjer sem soočena z rušilnostjo mehanizma kontra-pozicije uvidela,
kako lepo bom pripomogla k temu, da bo še en trak odrezan, če bom vztrajala na tem, da je res že čas, da se vzame
pravice tistim, ki jih imajo več, samo zato, da bo dosežena izenačitev s tistimi, ki jih imamo manj. Izenačitev v čem?
V tem, da bomo vsi imeli manj. Na koncu sem razumela, da v imenu tega, ker imam manj priznanih pravic, vseeno
ne želim sodelovati v tem, da jih bodo tudi drugi imeli (še) manj. Misel je bila jasna – zavračam to izenačenost, saj
pristajati nanjo pomeni hkrati se zavzemati, da nobeden nima. Ko gre za temeljne človekove pravice, sem si rekla,
gre za koncept, ko se ne sme pristajati na manj. Oddahnila sem si – razumevanje je razpustilo možnost kontra-
pozicije.

Drugi tak aktualen poskus postavitve kontra-pozicije so leni Grki vs. marljiva Evropa. Tretjemu pa pripada že
skoraj status večnosti, to je zame zmagovalna formulacija, naravno vs. nenaravno. Naj kar takoj povem, da sem
brezkompromisno za oboje, z malo/mini opombo, da gojim globoko prepričanje v to, da je ´naravno´ nekaj, kar
pripada redu iluzije. Videti je torej, da se trakovi režejo tudi v imenu iluzije. Kar se tiče lenih Grkov, se hitim pohvalit,
da tokrat vsaj v to kategorijo nisem vpletena, mislim, nisem Grkinja. Me pa zato ni nič manj zabolela kolektivna
etiketa lenobe, nalepljena celi naciji na hrbet samo za to, da bi se lahko tiho in nevidno odvijal eksperiment
neposredne diktature mednarodnega finančnega sistema. Ja, predvsem s tem razlogom se režejo trakovi.

Moj miselni izkupiček iz pričujoče zgodbe je enormen, neprecenljiv, saj je soočenje z razrezanimi trakovi mavrice
izvrglo premislek o tem, kaj lahko te škarje zaustavi. Kot ključno se je ponudilo razumevanje, ki na srečo postavi
vse na svoje mesto ali povedano drugače: Grkom tako (z lahkoto) nisem nalepila etikete ‘len narod’, glede javnega
sektorja pa se zavzemam za to, da se v njem ohranijo vse pravice, saj se edino tako ohranja možnost, da bodo
enkrat zagotovljene enake pravice tudi v zasebnem sektorju. In na koncu si želim, da bo nekdo, podobno soočen
kot jaz, enkrat za vselej razumel, da zares ni legitimna nobena vzpostavitev kontra-pozicij znotraj pojma spolne
identitete, na podlagi katere se vztraja, da imajo eni več pravic kot drugi.

Za piko na i pa nekako takole: če mi je uspelo samo sebe zagledat v vlogi nekoga, ki se mu prav lahko pripeti, da
poprime za te škarje, res ne vem, zakaj ne bi še cerkvenega dostojanstvenika ali državnika ali kogar koli drugega.

Sama spadam med tiste, ki menijo, da je soočenje konstruktivno, da ima moč nekaj ali veliko spremeniti, in
nenazadnje, da je razumevanje – kot učinek soočenja – prizadevanje za postavitev stvari na svoje mesto. Meni vse
to pomeni iti naprej. Letošnja vizualna podoba parade ponosa, ´zarezana mavrica´, mi bo tako ostala zapisana kot
opomin, da se v potiskanje teh škarij ne želim več postavljati. No, vsaj trudila se bom. Obljubim.