Zmenjeno, pridem!

Suzana Tratnik

»1976-1980: Dopisovala sem si z nekaj let starejšo Lindo D. iz Belgije, zato ker nama je bila obema všeč pevka in kitaristka Suzi Quatro. Leta 1978 sem zaključila osnovno šolo, nakar sem se vpisala v splošno gimnazijo. Spomnim se, da nekaj mesecev nisem dobila nobenega pisma od Linde, nakar se mi je končno oglasila, pišoč, da ni imela časa za dopisovanje, saj se je odselila k svoji girlfriend, ker pa se to ni obneslo, se je preselila nazaj k staršem. Zelo me je mučilo, kaj je vendar mislila z girlfriend, ki je lahko prijateljica ali punca (partnerka). Zato sem jo v naslednjem pismu vprašala nekaj najbolj neumnega: »Do you have a boyfriend?« Seveda ni imela fanta, kot mi je napisala, saj je bila lezbijka in pred kratkim se je razšla s svojo punco, pri kateri je nekaj časa živela. Potem sva si odkrito pisali o tej temi. Povedala mi je tudi, da sta tisti dve Belgijki, ki sta bili njeni znanki in s katerima sem si tudi jaz dopisovala, ravno tako lezbijki. Nenadoma sem bila častni člen v dopisni lezbični belgijski mreži! Verjetno je bila Linda zame prvi človek, ki sem mu lahko povedala oziroma neposredno napisala, kaj čutim do žensk. Ona pa mi je pisala o tem, da ima prijatelja geja, s katerim se veliko družita, tako da njeni starši mislijo, da sta par, onadva pa vsak petek zvečer zahajata v gay-lesbian bar Scorpio nedaleč od njunega kraja. Dotlej nisem vedela, da na svetu sploh obstajajo taki bari in da je v nekaterih državah poskrbljeno zato, da geji in lezbijke ne živijo v strahotnem prepričanju, da so sami in edini na svetu. To je bila verjetno zelo pomembna informacija za moje nadaljnje življenje. Da sem se namreč odtlej zavedala, da je nekje možno živeti kot lezbijka, ne da bi bila zato popolnoma sama /…/«

(Odlomek je iz besedila Moj vstop v lezbični aktivizem, ki ga bom v celoti prebrala ob 25. obletnici lezbičnega aktivizma, po 30. oktobru 2012, v Cafeju Open.)

***

In tako pripoved teče naprej, vse do potovanj v tujino, do prebujanja gejevske, feministične, mirovniške in slednjič lezbične scene v osemdesetih … in do Obvoznice mimo nestrpnosti leta 2001 v organizaciji bUZI (glbt-skupine plus Urad za intervencije), ki velja za začetek Parade ponosa v Sloveniji.

Tudi 2. junija 2012 grem na Parado. Tudi letos bo organizacija slaba, program preveč političen in neučinkovit, udeleženci v tangicah, udeleženke neprivlačne, transparenti žaljivi … in Kranjec moj jim bo osle kazal, seve. A jaz grem rada na vsako Parado ponosa v Ljubljani in rada hodim v povorki med prijateljicami, strejt znanci, bivšimi puncami, nekdanjimi profesoricami, tistimi geji, ki jih poznam že sto let, in tistimi lezbijkami, ki so šele letos prišle na sceno … Pač rada hodim v tej povorki. Nisem sama, nisem edina.