Ne razumem

Matej Repič, Ne razumem

03-matej-fotkaNe razumem. Trudim se, pa ne gre. Vprašanje, zakaj je Parada sploh potrebna, je, če ne drugega vsaj neumestno. Kako je mogoče, da jo kljub vedno bolj vidnemu sistematičnemu kršenju v zadnjih letih in odtujevanju človekovih pravic mnogi še dandanes vidijo kot nepotrebno ali nezaželeno, ostaja v mojih očeh večna enigma.

Ko nasprotnike Parade pobaraš o njihovem nasprotovanju, sledi cel šopek izgovorov in teorij. Če se že strinjajo z empiričnim dejstvom, da so mnogim te pravice neupravičeno kršene, sledi z njihove strani zgovarjanje na zgrešeni koncept Parade, ki je, kot že njeno ime pove, parada in ne protest. Kje pa piše, da parada ni tudi protest? Vsaka Parada vsebuje in nosi sporočilo, to je vsakoletni slogan, ki je vedno znova zahteva po nečem. Na vsaki paradi so opažena protestna sporočila in slišane zahteve po spremembi. Parada je torej tudi protest!

Ker razlaga prepriča le nekatere, je najverjetneje, da se bodo ostali tekom razprave zapičili v koncept ponosa, češ zakaj parada ponosa, kaj je na tem, da smo lahko tako ponosni? Za druge ne vem, toda sam se počutim prekleto ponosnega, ko pomislim na svojo prehojeno pot, od zanikanja, iskanja samega sebe, sistemske diskriminacije do tega, da lahko danes brez sramu in zadrege opozarjam na družbene krivice. Ena izmed definicij ponosa v SSKJ-ju je tudi ta, da je ponos občutek velike etične, moralne vrednosti, in kaj drugega kot etične vrednote združuje paradirajoče, ko jih s ponosom in brez sramu zahtevamo zase in za boljšo družbo nasploh? Parada ponosa je torej protest vseh paradirajočih, ki nase opozarjajo s ponosom in jasno vizijo po spremembi družbe.

Naslednji doprinos nasprotujočih v njihov šopek izgovorov, ki resnici na ljubo, postaja vedno bolj podoben klenemu bidermajerju, je vpeljava interpretacije Parade kot namerne provokacije. Kaj je s provokacijo narobe? Četudi bi Parada res bila provokacija, je ta v mojih očeh zaželena. Bolj smiselno se je vprašati koga Parada sploh provocira? Sam menim, da tiste, ki že tako lažno obolevajo za Parkinsonovo in se tresejo že ob najmanjši iritaciji, ki trči ob njihova sprenevedava življenja. Takšnim je provokacija ne le Parada, pač pa že kar sama misel nanjo in na nas – LGBTQ- populacijo. Sam namenoma nikogar ne provociram, če pa drugi moja dejanja razumejo kot takšna, in to le zato, ker sem pripravljen obelodaniti nekaj v oči bijočih kršitev človekovih pravic, potemtakem, rade volje provociram.

Še en skorajda zimzeleni izgovor proti udeležbi se dotika vprašanja Parade kot nečesa, kar nikakor ne predstavlja celotne LGBTQ- populacije. Hmm, parada kot nerepezentativni prikaz LGBTQ- populacije? Potem naj se pojavijo ti, vsevedni moralni ožujki in naj postanejo njeni reprezentanti! Sicer pa, od kdaj je LGBTQ- populacija združena v eno barvo? Kar pomnim, je mavrična zastava sestavljena iz raznolikih barv in nekako tako zgleda tudi pisana druščina na Paradi, pisano pač. Zanimivo je opazovati, kako nasprotniki v tistem tednu nenadoma začnejo delovati kot vikendaški modni poznavalci in moralistično obsojati perje, tangice, ličila in klobuke tistih, ki na parado pridejo z njimi. »Z njimi pa že ne bomo korakali«, se vse preveč pogosto sliši.

Zame Parada tu najde le nov potencial, saj je zmožna rušiti tudi heteronormativnost modnega sveta, hegemone moškosti in ženskosti in nasploh družbenega konvencionalizma. Tako preseže ozko zastavljeni okvir protesta in postane nekaj širšega – resnični boj raznolikih, v zahtevi po enakopravnem obravnavanju. Živela Parada in LGBTQ-boj!

Category: Razmisleki · Tags:

Leave A Comment

Vpišite se na Ljubljana Pride mailing listo: