O nogometu in o tem kako mi je prišlo

Polona Černič, O nogometu in o tem kako mi je prišlo

Baje bi se morala roditi kot fant, vsaj tako mi je nekoč povedala mama, ki se predhodno ni pozanimala o spolu drugorojenca. V njenem trebuhu sem namreč izvedla več svetovnih prvenstev v nogometu, za ženske si mislim. Ker so se svetovna nogometna prvenstva za ženske uradno pričela prirejati šele osem let kasneje, se imam za nekakšno pionirko. Vsaka nadobudna nogometašica se slej ko prej utrudi, ko se je takrat to zgodilo meni, sem si privoščila okrepčilen spanec, a nisem računala, da kot nadobudna nogometašica hitro rastem. Ko sem se nekaj ur kasneje zbudila, sem se v maminem trebuhu zaskočila. Dobesedno. Iz njega sem prilezla štirinajst dni kasneje kot so zdravniki napovedali, svetovna prvenstva v nogometu na prostosti pa sem prvih nekaj tednov izvajala z mavcem na desni nogi.

Avgusta, šestindvajset let kasneje, sem odpovedala udeležbo na Legebitrinem poletnem taboru. Ni šlo drugače. To bi moral biti prvi organizirani gejevski in lezbični dogodek ali druženje, ki bi se ga udeležila. Desna noga mi je spet pričela povzročati težave nekaj mesecev predtem. Kot zavzeta športnica sem si rekla »ja, in« – to me pa že ne bo oviralo, in sem športala naprej, hribolazila, plavala, metala na koš in zabijala gole, dokler je pač šlo. Do prve neprespane noči, do prvega obiska zdravnice, do prve napačne diagnoze, do prvega obiska ortopeda in tako dalje. V času dolgotrajne rehabilitacije, izvajanja umetnosti negativnega mišljenja, nešportanja in prisilnega nedruženja, ko je bil že uspeh, da sem lahko šla peš v bližnjo trgovino in ponoči spala brez bolečin, mi je iz »danes na jutri« prišlo na misel, da v življenju res obstajajo hujše reči kot biti lezbijka, povsem razkrita lezbijka. Taka naša slovenska lezbijka, kot sem jih pri 20. v redkih priložnostih, in povečini le v minutnih izsekih, videvala na televizijskih zaslonih. Ob gledanju ter poslušanju katerih sem že takrat vedela, da bom enkrat tudi jaz sposobna javno govoriti in pisati tudi kot lezbijka, a da bo do takrat preteklo še nekaj časa. Že nekaj let prej sem se razkrila doma, imela sem odprte prijatelje in prve ljubezenske izkušnje, takrat pa sem v roke vzela še smetiščnico in z njo postopoma pometla vse preostale strahove, predsodke in homofobne misli, ki so se mi še motale po glavi, ter si pustila biti to kar sem. Je bilo lahko? Ne, ker ni nikoli lahko.

Tako sem po ovinkih in številnih stranpoteh vendarle prišla do svoje prve parade, ki sem se je lahko udeležila. Prvih dveh, ki sem se ju želela udeležiti, se zaradi težav z nogo nisem mogla. Tako zelo ironično. Ves ta čas postopnega sprijaznjenja same s seboj, sem se zavedala pomena Parade ponosa, kot družboslovka sem jo podpirala že od samih začetkov, ločeno od sebe. Nisem pa se je udeleževala, ker sem bila ponavadi ravno tisti čas na morju. Vsako leto. Če sem do sebe odkrita, je bil to le izgovor. Parade ponosa sem se udeležila, ko sem bila sama s seboj resnično v redu, ko mi je bilo vseeno, če me vidi kdo, ki zame še ne ve ali če se po naključju znajdem na kakšnem foto ali tv posnetku. Torej, ko sem prešla skozi vse faze oblikovanja in razkritja svoje lezbične identitete, katero zaradi vseh družbenih okoliščin, ki spremljajo odraščanje mladih gejev in lezbijk nisem mogla oblikovati istočasno, kot je potekala moja siceršnja socializacija.

Most do parade sem si morala zgraditi sama. Na prvo parado sem šla sama. Nihče drug ga ni mogel zgraditi namesto mene in nihšče drug ni mogel iti na parado namesto mene. Na drugi strani mostu me je čakalo več rok, kot čakajo tudi tebe, tebe in tebe. Danes je moja ena izmed njih – ko pač prideš, po svojih ovinkih.

Udeleženke in udeleženci s svojo prisotnostjo kažemo, da se tudi v Sloveniji, ne le v večjih in bolj odprtih evropskih preostolnicah in državah, lahko živi kot razkrit gej ali lezbijka. Ni vedno rožnato, nikakor ne, a drugače pač ne gre, z dneva v dan, ker gre za naša življenja, naša zaljubljanja, ljubljenja, odljubljanja, in nihče drug jih ne bo živel namesto nas. Kakovostno lahko živiš le odkrito, in ko živiš odkrito, si že s tem pozitiven zgled ostalim. Nikoli ne veš, kako tvoja razkritost vpliva na druge, ne le na geje in lezbijke. Morda bo kdo ravno zaradi tebe razbil kakšen predsodek ali nalepil kakšno etiketo manj. Morda bo kakšnemu geju ali lezbijki za tabo nekoliko lažje, kot je bilo in je še vedno lažje meni zaradi vseh, ki ste bile in bili pred mano, sploh tisti v prvih vrstah, hvala vam. V teh dveh vidikih, v samoodgovornosti in v odgovornosti do drugega, vidim bistvo Parade ponosa. Prideš zase in za drugega. Ta vidika ne bosta izginila, kot tudi sama parade ne, dokler bo obstajal en samcat gej, lezbijka, bisex, trans ali queer oseba, katere koli starosti in drugih osebnih okoliščin, ki sebi in javno ne bo zmogel reči »ja, in!«.

P.S.: Nogometa ne igram več, včasih še zabijem kakšen gol, tudi sami sebi.