Od kod mi ponos?

Jedrt Maležič, Od kod mi ponos?

01-JEDRTV kontekstu LGBT skupnosti se počutim rosno mlado. Počutim se, kot da sem se prikrajšala za puberteto, kot da še ni napočila. Na maturantskem plesu nisem plesala četvorke, ker si nisem želela soplesalca. Menim, da me nihče ne bi smel pogledovati postrani, če pri 35-ih poplesujem po cesti in želim prenesti svoje zakasnelo sporočilo, da morda v svet vnašam kaj dragocenega in sem na to ponosna. Če za trenutek spoštljivo pustim ob strani udeležence vseh predhodnih parad, ki sem jim sicer brezdanje hvaležna, pa ugotavljam tudi, da moj osebni ponos ni prišel zlahka in ni prišel naenkrat, kot najbrž pri nikomer ne.

Vsakič, ko sem se zatajila, sem malo umrla. Ko me je punca razdevičila, sem si poiskala mimobežnika, ga oklicala za svojega fanta, odtlej pa govorila in mislila, da je on moj prvi. Ko sem vedela, da nočem ostati sama, sem molila in tulila v luno, naj že vendar naletim na življenjskega sopotnika, ampak: samo da ne bo ženska. Raje nič. Ko je bila, me je pol leta vsak dan in vsako noč bolel trebuh ob opevanem čustvu ljubezni, ki sem jo občutila kot vnetje slepiča, čeprav je bila najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo. Ko me je ljubezen mojega življenja lepo gledala sredi množice ljudi na sončen dan, sem jo utišala in zatrla, da se je morala obrniti proč.
Ko sem dneve v klozetu preživljala, namesto da bi jih živela, se mi je večkrat zmešalo. Dobesedno, klinično, bipolarno, psihotično, zares zmešalo. In prosim, ne govorite mi, da je vsak od nas malce nor, ker po vsej verjetnosti kljub prismuknjenosti niste še prišli v roke totalitarcem na Psihiatrični kliniki Ljubljana–Polje. Skoraj vsakič, ko sem se zaljubila, sem namreč pristala tam, ne pomotoma in ne nalašč, ampak morda po pravici. Ker sem brila norca iz same sebe. Ker so zame korakali drugi in ker sem se delala, da tega ne vidim. Ker še zmeraj pogledam, kdo me sliši, ko o sebi izgovorim besedo lezbijka. Ker se včasih še zmeraj ozrem čez ramo, kadar me registrirana istospolna partnerka poljubi na cesti. Še posebej, ko je temno in so ulice zlovešče. Ne bojim se teme na cesti, temveč omračenih umov ljudi, ki menijo, da ‘tako mora biti’. Ker sem vsaj dvajset let tako prepričano in tako dosledno bežala, da se skoraj ne bi več prepoznala v ogledalu.

Nazadnje se ni zgodilo nič posebnega, kar bi s seboj prineslo moje osebno razkritje, ampak je – z veliko zamudo – preprosto naredilo ‘klik’. Vsak ima svoj sprožilec, najbrž. Vsak ima svoj gumbek (I shit you not!), ki mu obrne glavo s tal v nebo. Ne vem točno, kako se to zgodi, ampak ti gumbki odpirajo kletke. Skratka, letos pridem paradirat. Ne nestrpnežem v brk in ne svoji nečimrnosti v kras, ampak pridem.

Ponesrečene besedne zveze ‘registrirana istospolna partnerka’ sploh izgovoriti ne znam in nočem v enem dahu, kaj šele je misliti v zvezi s sabo in kaj šele je živeti dlje kot je nujno. Morda sem starokopitna, ampak zaveza mi nekaj pomeni in počutim se, kot bi živela z družbeno ovratnico, ki se zategne vsakič, ko terjam svoje vrojeno dostojanstvo.

In če bi me (še kdaj) rad kdo vprašal, zakaj paradiram, kot da je možno sploh biti na kaj ponosen, ko pa je vendar vse samo farsa, kjer poskakujejo kičasto zvirajoči se in zadrogirani geji brez osnovnega pojma o tem, kaj bi sploh radi (po resničnem dogodku), naj prosim pomisli še enkrat in vprašanje pogoltne. Naj raje prebere kakšen priročnik za samopomoč. Ne maram in ne znam pojasnjevati, zakaj sonce sveti. Še predobro razumem, zakaj kdo od gejev in lezbijk raje ne pride na parado, in jasno mi je, da ne morem storiti ali reči ničesar, da bi spremenila njihove razloge. Verjamem, da je grdo drugim trgati maske z obraza, naj bodo (ali bomo) še tako dvolični. Dovolj mi je pregovarjanj, ali parada in zakaj parada. Pridem, ker včasih lahko samo začneš polagati nogo pred nogo, pa to sklene krog. Ker za ponos ne rabim razloga in je dovolj, da ga občutim. Ker sem, po pravici povedano, zmeraj pogrešala malo glamurja in pisanih barv.

Category: Razmisleki · Tags:

Leave A Comment

Vpišite se na Ljubljana Pride mailing listo: