PROGRAM FESTIVALA
9. 6. 2017 - 17. 6. 2017
POLITIČNO SPOROČILO
ODSTIRANJE NEVIDNEGA
Piše se leto 2017 in živimo v svetu nenehnih vsiljenih kriznih stanj, strahu in fobij, nasilja, diskriminacije in apolitičnosti. Ta svet pušča svoj pečat. Na vseh nas, tako tistih, ki se prepoznajo v LGBTIQ+ skupnosti, kot tistih ostalih. Vsi skupaj iščemo pribežališča in zavezništva; umik pred to realnostjo. In prav ta umik je prepogosto usoden.
Umik iz javnega v zasebno, iz aktivizma v navidezno apolitičnost posameznic in posameznikov je tisto, kar nas dela šibke. Kar omogoča vzpostavljenim strukturam moči obstoj in poglabljanje razlik v družbi. Prepogosto se umaknemo v mehurčke udobja, da pozabimo kako je bilo tam, od koder smo prišli, kako je še vedno gejem in lezbijkam na podeželju, izven kvazi anonimnega centra. V mehurčku odmislimo, kaj pomeni, ko zdravnica zavrne pregled pacintki, ko se ji le ta razkrije kot lezbijka. Odmislimo, kaj pomeni korakati po šoli, ko ravnatelji dopuščajo, da na stenah visijo sovražni plakati s slikami mladih gejev.
Naša skupna temeljna vrednota mora biti človeško dostojanstvo, temelječe na prepovedi diskriminacije in istočasni družbeni emancipaciji. Dokler dopuščamo, da se z ljudmi ravna kot z manjvrednimi in drugorazrednimi in dokler smo mi sami apolitični, ne moremo pričakovati pozitivnih družbenih sprememb. Mi smo družbena sprememba - naše odločitve, dejanja in sposobnost, da se organiziramo in delujemo skupaj.
Letošnja Parada ponosa odstira površje navideznega udobja in družbenih dosežkov. S tem, ko postavlja v ospredje interspolne osebe, zgodovinski spomin na žrtve fašizma, vrstniško nasilje na šolah, homofobne režime in predvsem ignoranco institucij do potreb najšibkejših, prodira v pore družbenega sistema, ki dopušča in uzakonja diskriminacijo.
Parada ponosa je trenutek vidnosti in slišnosti marginaliziranih in zatiranih. Je vsakoletno opozorilo, da živimo v družbi diskriminacije in na to ne pristajamo. Je praznovanje in vzpodbujanje posebnosti kultur LGBTIQ+ skupnosti in skupin znotraj nje. Je ohranjanje zgodovinskega spomina na boj tistih pred nami, ki so nam utrle_i pot do tega, da imamo danes podobo in glas. Je praznovanje pravice in svobode do spoznanja in izražanja naše lastne in naše skupne različnosti. Predvsem pa je priložnost, da skupaj zahtevamo spremembe, enakopravnost in enakovrednost za vse.
S tem, ko odstiramo nevidne realnosti LGBTIQ+ življenj ter posledice njihovega nenaslavljanja in prezrtosti, jasno sporočamo institucijam v tej državi, da ni opravičila, ker ne uredijo pravnega priznanja spola, ker se dopuščajo referendumi o človekovih pravicah, ker ne obstajajo varne mreže za najšibkejše, ker se sistematično ogroža zdravje transspolnih in interspolnih oseb ter se dopušča sovražni govor v javnih ustanovah in iz strani nosilk_cev javnih funkcij. S Parado ponosa zahtevamo odgovornost nosilk_cev družbene in politične moči.
S Parado ponosa oblikujemo skupno zahtevo po človekovem dostojanstvu, družbenih spremembah in nediskriminaciji.
Za Parado ponosa
Simona Muršec
Letošnji festival je namenjen prav odkrivanju te realnosti oziroma odstiranju nevidnega.
Prepogosto smo (bili) priča arogantnemu prepričanju nosilk_cev javnih funkcij, da “kaj se še bunimo”, saj smo “dobili svoje pravice”, saj leta 2017 pa so ja vsi povsod prijazni do nas, da naj se “sprostimo že enkrat”, “uživamo” ta naša lepa in prijazna mesta, ulice, trge, reke in potoke.
Realnost je, seveda, vse prej kot prijazna, zagotovo ni lepa in prav nič užitkov ni v njej.
Naša realnost je ta, da se polovica vseh mladih LGBTIQ+ oseb na ulici počuti v nevarnosti, več kot trideset odstotkov pa jih poroča o izkušnji nasilja in diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti in/ali identitete; dojenčke, ki se v Sloveniji rodijo z nedefiniranimi genitalijami oziroma jim ob rojstvu ni mogoče pripisati spola, se operira in pogosto s tem sterilizira; transspolne ženske, ki čakajo na operacije potrditve spola se zaradi »pomanjkanja ustreznega kadra« drži nedoločen čas na zdravilih, za katere je potrjeno da sčasoma postanejo karcinogena; na srednjih šolah lepijo po hodnikih vrstniki žaljive plakate s slikami mladih gejev, sosošolcev, jih izsiljujejo in šikanirajo, ravnateljice_ji pa taistim mladim gejem govorijo, naj se raje obnašajo “manj provokativno”, medtem nasilniški plakati še kar visijo, učiteljice_i pa vsak dan korakajo mimo njih in jim prikimavajo ...
Skratka, jasno je, čemu Parada ponosa vedno znova in še vedno. Letošnji festival bo prodiral v pore družbenih struktur, grebel pod površjem in odstrl najbolj nevidne, marginalizirane in neprijetne realnosti LGBTIQ+ življenj.
Kot prvo smo uporabili rumeno, ki je temeljna barva interspolne zastave, ter smo s tem ustvarili povezavo z le to. Rumena je hkrati barva nebinarnosti in barva vseh spolov, poleg tega pa predstavlja tudi vidnost, saj je pogosto uporabljena za sporočila in signale katerim moramo nameniti posebno pozornost. Črna, po drugi strani, je elektromagnetna frekvenca v kateri je vse in so vsi zaznani enako – kot nevidno, kot nič, torej (domnevno) enako. Vendar je to le iluzija črne, tako kot je tudi enakost v naši družbi pogosto le iluzija. Iluzija se ohranja s tem, ko tisti, ki niso enakopravni, ostajajo nevidni, pod površjem in stran od oči javnosti.
Z združevanjem obeh barv se ustvari dvojnost, kjer je črna (ki služi kot prikaz naše ne(vidne) enakosti vizualno prekinjena, saj s tem razkrije, kar resnično leži pod njo – teme, motive, ljudi – v rumeni, pod površjem, na robu, v “undergroundu” LGBTIQ+ skupnosti in širše družbe.
Festival Parada ponosa 2017 omogoča platformo za nevidne, da lahko spregovorijo, stopijo ven in razkrijejo svojo nevidnost, ne glede na spolno usmerjenost, spolno identiteto, spolni izraz ali telesne značilnosti.
Nadaljnji vizualni elementi povzdigujejo idejo te zgodbe: izohipse kot črte, ki na zemljevidu povezujejo točke z enako višino, tukaj predstavljajo družbo (ali celo LGBTIQ+ skupnost) v kateri “smo vsi enaki”. Resnično smo enaki zgolj v naši neenakosti – pomikanje višje ali nižje po družbeni lestvici, na podlagi lastnosti, ki takrat zaznane kot najbolj negativne s strani ocenjevalcev, ki ta standard določajo. Poleg tega predstavljajo tudi površino, ki jo festival želi odkriti in pogledati globlje – tako v LGBTIQ+ skupnosti kot v naši družbi nasploh. Vizualna prekinitev nadalje razkriva, kar je skrito pod njo.
Mozaik ust LGBTIQ+ ljudi simbolizira naše najpomembnejše orodje: naše glasove, ki morajo biti slišani. Morajo biti slišani za nas. Morajo biti slišani za druge okoli nas. In morajo biti slišani za LGBTIQ+ ljudi po vsem svetu.
KONTAKTI
PREDSTAVNIK_CA MEDIJEV?
Odgovori glede Festivala Parada Ponosa
(9. junij - 16. junij)
Maša Pavokovič
+386 40 594 875
masa.pavokovic@gmail.com
Odgovori glede Povorke Parada Ponosa
(Sobota, 17. junij)
Lana Gobec
+386 40 577 949
lana.gobec@gmail.com