”Mi” in ”oni”

DCIM100GOPRO
Arijana Radić: “Mi” in “oni”

Dokler obstajajo prepreke v naših mislih, tako dolgo bo obstajal tudi koncept drugačnega: ”biti drugačen” včasih ni slabo, a če ”biti drugačen” pomeni pripadati družbeni skupini na obrobju, v kateri je soočanje z diskriminacijo na podlagi lastnosti, ki se jih ne da spremeniti (kot je npr. spol, rasa ali spolna usmerjenost), vsakodnevno prisotno, potem to ni več nekaj, kar bi bilo pozitivno. Izčrpava tako pripadnike ”drugačnih” kot pripadnike ”pravilnih”, ki se s tem ubadajo in tako stanje ohranjajo. Velikokrat se zatakne pri vprašanjih spolne usmerjenosti: heteroseksualni del človeštva se je na podlagi argumentov, ki ne zdržijo niti v kafanski debati ob (preveč) kozarcih rujnega, odločil, da je on edini ”pravilen”. Za definiranje lastne identitete pravilnega si je nasproti postavil LGTB skupnost, ki jo je označil kot ”nenaravno”, ”nenormalno”, celo ”družbi škodljivo”.
Tako obnašanje se v demokratičnem, globaliziranem, multikulturnem, odprtem svetu 21. stoletja zdi kot slaba šala. V zadnjih 200 letih je bilo na področju odprave krivic in neenakosti sicer doseženo kar veliko, a vseeno diskriminacija ostaja na najbolj osnovnih ravneh – na ravni spola ter spolne usmerjenosti. Kot da bi bila to neka fantomska koncepta, ki ostajata tabu tema, vanju se ne posega, ohranjati ju je treba taka, kot ”ju je ustvarila narava/Bog”.
Na človekove in otrokove pravice smo (s pridom) ponosni in na njih se sklicuje ob vsaki možni priložnosti, a le, ko se gre za heteroseksualce in njihove družine. Ob vsaki omembi možnosti, da se te pravice priznajo tudi ostalim, nastane družbeni kaos. Trmasti he(j)teri mislimo, da imamo edini ekskluzivno pravico do uveljavljanja človekovih pravic in ravno tu kršimo te svoje tako opevane pravice. Ni zavedanja o dejstvu, da s tem, ko zavedno odrekamo pravice drugim, sami postavljamo temelje za kršenje pravic tudi na podlagi katerih koli drugih kriterijev in hitro se lahko tudi sami znajdemo na strani ”drugačnih”. Prav tako ni zavedanja o tem, da z odrekanjem pravice istospolnih partnerjev do posvojitve odrekamo pravice otrokom, ki jih raje pustimo odraščati v raznih za njih škodljivih okoljih (kjer je prisotno družinsko nasilje, spolno nadlegovanje, alkoholizem ipd.) ali pri ljudeh, ki si jih ne želijo, kakor da bi jim omogočili pravico do prijetnega družinskega okolja, ki bi jim ga lahko omogočili posvojitelji – to, da izpolnjuješ kriterije za posvojitev, pa ni prav nič odvisno od spolne usmerjenosti.
Parada ponosa ni patetičen dogodek, organiziran s strani ”čudakov, ki nimajo pametnejšega za počet, kot izpostavljat se”, je pa patetično dejstvo, da se mora vsako leto znova opozarjati na to, da se še po 44 letih (odkar so prvič organizirali Parado ponosa) stvari niso spremenile. Ta dogodek nas opozarja predvsem na to, da smo mi sebični, ozkogledni, nevoščljivi, zagrenjeni čudaki, ki še vedno niso dojeli, da s tem, ko bi nehali kršiti pravice LGTB skupnosti, ne bi sami čisto nič izgubili, temveč kvečjemu tudi sami pridobili – v prvi vrsti predvsem bolj pravično, enako, odprto ter zadovoljno družbo, ki bi bila bolj prijetno okolje za vse.

Category: Razmisleki ob paradi 2013 · Tags:

Leave A Comment