»Nisem lezbijka« ni izgovor, da ne prideš na parado!

Maja Jeranko
Maja Jeranko: »Nisem lezbijka« ni izgovor, da ne prideš na parado!

Dve leti nazaj sem čez lužo spoznala Američanko, ki je v trenutku postala ena izmed mojih najljubših oseb. Po uvodnih vprašanjih je pogovor nanesel na potovanja. Povedala mi je, da je bila nazadnje v Montrealu, kamor pa ne gre najraje, saj so ljudje precej konservativni in negativno nastrojeni proti istospolno usmerjenim. Nekaj sekund je bila tiho, nato pa dodala: »And yes, I’m gay as Christmas!«. Vsi smo se zasmejali, ona pa nas je olajšano pogledala in povedala, da jo je res zaskrbelo, kako jo bomo sprejeli. V tistem trenutku mi je postalo precej neprijetno – vsi smo bili študentje iz različnih koncev sveta, stari med 20 in 25 let, njo pa je vseeno skrbelo, kaj si bomo mislili o njej, ker je lezbijka.
Homofobija očitno ni samo nek pojem, o katerem se učimo v šolah. Če se samo za trenutek ozremo okoli sebe in posvetimo pozornost tudi tistim področjem, za katere mislimo, da se nas ne tičejo neposredno (in zato za njih »nimamo časa«), jo bomo začutili tukaj in zdaj. Težava pa je, da je prisluhniti širšim družbenim problemom dejanje, ki je lažje rečeno kot storjeno. Živimo v individualistični družbi, kjer se večina ljudi skriva v svojih balončkih, v katerih si ustvarjajo udoben prostor in kamor spustijo samo tiste probleme, ki so relevantni za njih. Večini je samoumevno, da se lahko poročijo s komer želijo in da jih družba sprejema z odprtimi rokami kot državljane, ki bodo prispevali k boljšemu jutri.
Nekaterim pa to ni samoumevno. Nekateri homofobijo občutijo dnevno, na lastni koži, na vsakem koraku. Nimajo izbire, da bi iz svojih balončkov izključili probleme kot so: Ali si bova s partnerko/partnerjem sploh lahko ustvarila družino? Kaj, če ne dobim službe, ker sem gej? Prav tako se težko počutijo kot enakopravni državljani, če ne morejo živeti v istospolni zakonski zvezi, saj v večini držav še ne velja zakon o istospolnih porokah. Istospolno usmerjeni in transseksualci so zaradi homofobije prikrajšani za pravice, s katerimi se večina tako rekoč rodi. Neprijetno jim je potovati v določene kraje sveta, ker se tam ne počutijo sprejete. Homofobija jim preprečuje, da bi izkazovali osebno svobodo in zaradi nje se ne počutijo kot enakovredni in enakopravni pripadniki družbe.
Dogodek, kot je parada ponosa, je priložnost, da prispevamo k spremembam na bolje. Za pripadnike LGBT skupnosti je to priložnost, da opozorijo nase in na dejstvo, da jim pripadajo enake pravice kot večini, ne zato ker so istospolno usmerjeni, ampak ker so zgrajeni iz mesa in kosti, kot sva zgrajena jaz in ti. Zame je to priložnost, da izrazim podporo vsem družbenim skupinam, ki so prikrajšani za tiste pravice, ki jih večina jemlje za samoumevne in jim dam občutek, da njihov glas šteje. Nisem lezbijka, ampak se bom udeležila parade ponosa, ker si prizadevam za solidarnost in enakopravnost v družbi. In to je najmanj, kar lahko naredim.

Category: Razmisleki ob paradi 2013 · Tags:

Leave A Comment