Obliž na rane

jaz
Ana Janjevak: Obliž na rane

Ne bom pisala o zunanjih pomenih parade ponosa, o tem je bilo že veliko napisanega. Poleg vseh teh razlogov zame obstaja še en, čisto notranji razlog, zakaj se jaz udeležujem parade.
Paradni dan je naš dan. (Načeloma se izogibam delitvi na naše in vaše, a tukaj bom ta izraz uporabila namenoma.) Ja, NAŠ dan je. In s tem tudi moj. Vsakodnevno se znajdem v situacijah, ko večina sogovornikov domneva, da sem strejt, ko moram vedno znova premisliti, ali zaupam okolju toliko, da se outiram (rana), kakšne so lahko posledice tega dejanja (rana) in ali sploh imam energijo, da se soočim z negativnimi reakcijami (rane) ali pa s tistimi, ki mislijo, da so zelo odprtega duha in mi v svoji odprtosti postavijo tisoč in eno vprašanje o tem, zakaj sem se tako odločila (rana), ali sem imela kakšne slabe izkušnje s fanti (rana), naprednejše pa celo zanima, ali se bom, ko se bom odločila za otroka, umetno oplodila v Sloveniji ali bova s partnerko kar posvojili otroka (in ko seveda razložim, da pri nas nobena od teh dveh opcij ni možna (rana), so čisto preč, da kako pa to??? (rana)). Do tega trenutka sem še zadovoljna s sabo in s tem, kako samozavestno sem se soočila s temi situacijami. Potem pa odprem Facebook in preberem novico o napadu na nekega geja (globoka rana), ali pa vidim slike s protestov proti istospolnim porokam (rana). Čeprav boli, zberem energijo in komentiram, posredujem, opozarjam, razlagam in se vedno znova spuščam v neskončne debate. Krog prijateljev in znancev je vedno ožji (rana), ker sem »zatežena« ko opozarjam na vsakdanjo neenakopravnost.
Ran se sicer nabere veliko, a potem pride paradni dan. To je dan vseh tistih, ki vsakodnevno bijemo te male ali velike boje, navzven ali v notranjosti, se gremo mikro ali makro aktivizem (ali pa tudi ne), poslušamo takšne in drugačne komentarje, ki nas vedno znova prizadenejo, pa če to priznamo ali ne… Na ta dan smo skupaj. Ko se parada začne, smo vsi polni notranjih ranic in ran, ki smo jih nabrali v preteklem letu. A z vsakim korakom, z vsakim vzklikom, z vsakim piskom piščalke, se rane počasi celijo… Kot da bi z vsakim prehojenim metrom nalepili obliž na eno rano. In če imaš srečo, če si naredil dovolj korakov in ti je ostala samo še ena, tista največja rana, se ti odstre pogled na grad in v trenutku, ko z grajskega stolpa zaplapola mavrična zastava, te prevzame občutek mirnosti in prav začutiš, kako je tvoje telo zaceljeno. Kljub brazgotinam, ki bodo še nekaj časa ostale, se takrat napolniš z energijo, se spomniš, da delaš prav in da v tem boju nisi sam.
In takrat sem PONOSNA na čisto vsakega od nas, ki ima telo prelepljeno z obliži, a vseeno z dvignjeno glavo stopa naprej… Pa naj bo to gej, lezbijka, biseksualec/ka, transseksualec/ka, naši starši, priseljenec/ka, Rom/kinja, temnopolt/ka, mati/oče samohranilka/ec, brezposelna oseba, upokojenec/ka ali kdorkoli drug, ki pripada Drugim ali ne. In srčno upam, da bo nekoč prišel dan, ko bomo vsi mi skupaj korakali proti veliki mavrični zastavi in bo to resnično NAŠ dan.

Category: Razmisleki ob paradi 2013 · Tags:

Comments

One Response to “Obliž na rane”
  1. Christian says:

    Odlicno napisano…..Tudi za nas je mavricna zastava na gradu
    obliz!! Happy pride day Ljubljana!!!!

Leave A Comment