Parada dialoga

Eva Nike Cvikl
Eva Nike Cvikl: Parada dialoga

To je moj drugi poskus sestavljanja razmisleka o Paradi. Prvi je romal v koš, po tem, ko so me zvesti beta bralci mojih umotvorov okarali, da zvenim »sovražna« in »nestrpna« do drugače mislečih, in nato še navrgli, da je tekst poln »frustracij« in »zagrenjenosti«.
Za mene je strpnost do istospolno usmerjenih vprašanje dejstev, ne mnenja ali okusa. In zato avtomatsko zaključim, da tisti, ki gojijo ali izrekajo homofobne misli, govorijo krute laži in si posledično ne zaslužijo niti biti slišani. Očitno sem se na neki točki ujela v krog nestrpnosti do nestrpnih – kar je zelo nelogična nestrpnost. Po eni strani postavljam spomenike svobodam, kjerkoli hodim – svobodi govora, izražanja, dejanja, svobodi ljubezni, svobodnemu starševstvu. Po drugi strani pa si želim, da bi tisti, ki govorijo stvari, ki jih nočem slišati, preprosto utihnili.
Upam, da je razumljivo, zakaj smo zagovorniki pravic homoseksualcev včasih frustrirani. Skoraj vsi geji in lezbijke v našem kulturnem prostoru so morali biti nešteto bojev z okolico, da so lahko sprejeli sebe in da so lahko našli prostor v družbi, kjer se lahko počutijo ljubljeni in sprejeti. Veliko jih še ni našlo tega prostora. Gejevsko gibanje na makro nivoju je šlo skozi številna temna področja zgodovine, skozi genocide, kemične kastracije, zaporne kazni, družbeno izolacijo, stigmatizacijo, zločine sovraštva. Stoletja boja so prinesla tudi zvrhan koš jeze in zamer, in na neki točki si začneš strastno želeti, da nekdo nekje spisal nek košček zakonodaje, ki bi vsem tistim, ki se jim homoseksualnost ne zdi »naravna« ali ki menijo, da gejevske posvojitve škodijo otrokom, preprosto vzel pravico, da to še izustijo.
Kar pa ni prav. Ker svobodna in solidarna družba ne more biti resnično taka, dokler hočemo drug drugemu vzeti besedo. Ne glede na to, kdo jo jemlje komu. Ravno nasprotno – to, da želimo tišino, pomeni, da se še nismo dovolj pogovarjali. Družbena sprememba je tukaj, ampak tudi dobrih družbenih sprememb ni mogoče vsiliti nikomur. Lahko pa jo približamo ljudem, in to lahko naredimo samo tako, da govorimo drug z drugim.
Nihče ne sme zase domnevati, da ima preprosto prav. Ker to je gonilo vsake nestrpnosti, to trmasto prepričanje, da se druga stran moti. Še dobro, da imam ob sebi ljudi, ki me na to opominjajo. In upam, da bom lahko jaz nekomu v pravem trenutku barometer nestrpnosti, da bom lahko to pomoč podala naprej. Pri nestrpnosti ni pomembno, od koga je in h komu je naperjena, vsaka nestrpnost je slaba. Še posebej pa je pomembno, da ne začnemo po drugače mislečih udrihati z enakimi orožji, s katerimi so neki drugi udrihali po nas. Če želimo, da se odnos ljudi spremeni, jim ne morem ukazati, kakšni naj bodo, lahko pa jim pokažemo, da v svojih temeljnih načelih nismo dvolični in da jih živimo, ko gre za nas ali za njih.
Naj bo Parada ponosa praznik teh načel in vrednot, prikaz svobode skozi solidarnost. Ali kot je, premnogokrat citirano, rekel Ghandi: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« Veselo Parado ponosa želim vsem, in veliko solidarnosti v srcih.

Category: Razmisleki ob paradi 2013 · Tags:

Leave A Comment