Pismo iz Srbije

NatasaSukic

Nataša Sukič: Pismo iz Srbije

Da dileme v zvezi s Paradami ponosa in pastmi liberalizma niso samo stvar Amerike, pač pa so aktualne tudi na naših prostorih, je pokazala razprava aktivistk in aktivistov iz različnih srbskih LGBT skupin v Beogradu, ki sem se je pred kratkim udeležila.  Ni ga bilo govorca ali govorke, ki ne bi izpostavil vsaj kakšnega polemičnega vprašanja. V tej luči sta bila še posebej zanimiva prispevka Mirjane Bogdanović, ki je v uvodu v diskusijo preizpraševala pozicijo Prajda v političnih sferah Srbije, in Dušana Maljkovića, ki je s svojim prispevkom »Prajd da, ali kakav ili čiji?« predstavljal nekakšen proti-pol uvodničarki. Medtem ko je Mirjano Bogdanović zanimalo predvsem, ali je Parada ponosa politično vprašanje in v kakšni meri, ali je za njegovo izvedbo potrebna politična podpora in do katere točke, ali Prajd »pripada« samo eni organizaciji, eni ideologiji, enemu mestu, ali je Prajd adekvatno sredstvo borbe za pravice LGBT ali cilj, namenjen samemu sebi in podobno, se je Dušan Maljković osredotočil na vprašanja, kot: ali naj bo nosilec Prajda Beograd, Bruselj ali LGBT skupnost v Srbiji, kakšna je legitimacija protesta, za katerim stoji nek tretji akter, sploh, če se izkaže, da je večinsko mnenje LGBT skupnosti, da tako organizirane Parade ponosa noče, kdo se ima pravico boriti za človekove pravice spolnih in seksualnih manjšin, ki imajo kolektivni karakter, ki se torej tičejo vseh in vplivajo na celotno LGBT skupnost,  v primeru, ko le-ta tako zastavljen boj zavrača, se od njega ograjuje, in – ali je Parada ponosa v tem primeru sploh pravo poimenovanje manifestacije oziroma, kako jo poimenovati, da bi se izognili tako imenovanemu »pink washingu« in homonacionalizmu. Dalje:  ali je tako koncipiran Prajd le partikularna akcija v okviru neoliberalne paradigme, na katero pristaja in jo reproducira in podobno.  Skratka, Maljković je izpostavil številne pasti in dileme glede državne pro-LGBT politike, s pomočjo katere se maskira neka druga diskriminacija (na primer razredna), prav tako pa je zaostril tudi vprašanja podpore mainstreamovske LGBT skupnosti  nacionalno-državnim politikam.

Pa se ozrimo, denimo,  po povezovanju, sodelovanju in sploh »koketiranju« z institucionalno politiko (o čemer je v glavnem tekla beseda v prispevku Mirjane Bogdanović). LGBT skupnost ima dva »gospodarja« in oba se imata za pravična, eden od njiju, to je liberalec, trdi tudi, da je naš prijatelj. Liberalec podpira naš boj za državljanske pravice, medtem ko nam je drugi gospodar, konservativec, pripravljen priznati kvečjemu nekaj osnovnih načel. Ta sicer prisega, da nas spoštuje in celo ljubi, a le, če ne bomo grešili. Razlika med obema je več kot očitna. Vendar se tu zgodba ne konča. Pod to »družbeno blaziranostjo«, če povzamem ameriškega homo teoretika R. Goldsteina, obstajajo globoka protislovja. Zavedati se moramo, da zatiranje (bolj kot dobro situirane) prizadene predvsem revne pripadnike in pripadnice LGBT skupnosti. Da gre za razredno vprašanje. Gre za reveže, ki morajo krmariti po sistemu socialnih storitev, ki pa njihovega obstoja ne priznava. Kar je najbolj zaskrbljujoče: tudi naši liberalni zavezniki se v bistvu bojijo naše prisotnosti v njihovi sredini. Ko trčimo ob liberalca, stopimo v mlako nasprotujočih si čustev, trčimo ob njihovo tesnobo in razpetost med uporništvom in zvestobo pravilom, med zaletavim optimizmom in dolgotrajnimi obljubami. V ZDA tako liberalni mediji odpirajo prostor gejevskim in lezbičnim komentatorjem iz vrst LGBT jurišnikov, za katere je značilno, da radi napadajo »ortodoksije« queer življenja, in ne tistim, ki zastopajo/zastopamo radikalno držo. To je za liberalce, utrujene od radikalnih lezbijk in gejev, ki jim govorimo, kaj vse je narobe s strejt družbo, vznemirljiv spektakel. Kaj je boljšega od tega, da heretični desničarski homoseksualci udarijo po »svoji vrsti«?

Tudi to je žal cena paktiranja z institucionalno politiko, četudi z njenim liberalnim delom.  Za prevrednotenje in odrekanje naši kulturi gre. Za izključevanje »izobčencev«. S prileganjem v heteronormativno matrico izgubljamo naboj in v esencialnem smislu tudi naš boj. Vsaj na dolgi rok. Si tega res želimo? Se tega sploh zavedamo?

Prav zaradi takšnih razlogov so vprašanja, ki si jih je v diskusiji zastavil Dušan Maljković, še kako na mestu. Ni nepomembno, kdo stoji za Parado ponosa. Je to Bruselj, uradna državna politika ali predvsem LGBT skupnost?

S še enim zanimivim pogledom smo bili soočeni. Boban Stojanović, ki se je v svojem prispevku dotaknil polemičnega dejstva, da se s Parado ponosa v Srbiji ukvarja le ozki krog ljudi, ki v gibanje vnašajo svoj izključno subjektivni pogled: od romantičnega naslanjanja na zgodovinske dogodke v Stonewallu do vsiljevanja institucionalizacije in birokratizacije ideje človekovih pravic. Vprašal se je, če in kako akterji (tako tisti, ki prihajajo iz alternativnih gibanj, kot oni, ki pripadajo institucionalnim okvirjem) premišljujejo idejo Parade ponosa. Predvsem pa: ali so v srbski družbi izpolnjeni osnovni predpogoji za nemoteno in varno izvedbo Parade. Še posebej zanimivo je bilo, ko se je vprašal, ali se pri organizaciji upošteva tudi mnenje manjšin(e ) in večine znotraj LGBT skupnosti? Ali je Parado možno decentralizirati in prenesti njeno idejo na čim večji LGBT auditorij?

V barviti in mestoma čustveni maratonski debati jasnega odgovora na ta vprašanja nismo dobili. No, saj enoznačnih odgovorov niti ni. Smo pa zato bili priča odkritemu soočenju vseh zgoraj naštetih dilem in številnim drugim vprašanjem, ki jih v tem prispevku v celoti težko zaobjamem.  Vsaka družbena realnost ima svoje specifike, zato tudi nima smisla, da povsem primerjam situacijo v Srbiji in v Sloveniji, ne glede na naše zgodovinske, politične in kulturne povezave. Nacionalizem in visoka stopnja homofobije sta v Srbiji še kako pereč problem, bistveno bolj pereč kot pri nas. Tam gre za zares visoko stopnjo tveganja.

Vendar, kot sem zapisala že v uvodu komentarja: pri vprašanju glede Parade gre tudi za razvojna vprašanja LGBT gibanja, za procese fragmentizacije gibanja, k so posledica pluralizacije in demokratizacije družbe. Na tej točki se iz izkušenj gibanja v ZDA ali v Evropi lahko mnogo tega naučimo. Na tej točki pa imamo v Srbiji in Sloveniji zelo podobne probleme.

 

 

Category: Razmisleki ob paradi 2013 · Tags:

Leave A Comment