Poparadni razmislek

fb1

Kaja Poteko: Poparadni razmislek / Nov čas nastopi, ko lahko pozabimo na prejšnjega

Stonewall Inn je bar. Eden izmed mnogih v New Yorku. Pravzaprav … ni kar eden. Označuje namreč mesto, ki zaradi upora proti neenakopravni, drugorazredni obravnavi že tako marginaliziranih od leta 1969 velja za temelje dogodkov, ki danes nosijo ime Parada ponosa in odpirajo možnost praznovanja kulturam (še vedno) na obrobju. Parade ponosa so praznovanja sicer heterogenih, a vendarle združenih kultur – ne glede na njihovo barvitost, raznolikost si vse izmed njih prizadevajo rušiti nekaj, kar je rigidnejše od biologije, narave, četudi se napaja in utemeljuje ravno na njej. LGBT? skupnost želi spremeniti tisto, kar imenujemo spol, natančneje: družbeni spol, še natančneje: družbeni spol, utemeljen na binarnosti in vse tisto, kar iz tega izhaja. Bori se za priznavanje in enakopravnost vseh, za inkluzivnejše in bolj odprte norme, ki bi v večji meri kot nasilje lahko bile vodila, kažipoti.
Četudi je na teoretski ravni ločevanje družbenega in biološkega spola že stvar preteklosti (z besedami Bornsteinove: “Sex is fucking, everything else is gender.”), v najslabšem primeru stvar kvečjemu analitskega ločevanja, nas obstoječe in trdovratne norme še vedno lovijo na pozicijo bodisi ženske bodisi moškega, hkrati pa zahtevajo, da si tisto, kar je ‘moško’, želi ‘žensko’ in tisto, kar je ‘žensko’, želi ‘moško’. Vse, kar pade iz omenjene matrice, je patogeno, nenormalno, nenaravno, nepravo, na trenutke celo nepriznano, spregledano, kar smo med drugim dva meseca nazaj lahko žalostno in z ogromnim cmokom v grlu opazovali v dokumentarnem filmu Med spoloma. A namen tega zapisa se ni podrobneje spuščati v omenjeni “dokumentarec”, temveč spomniti na nekaj, čemur smo v okviru letošnje Parade ponosa v Ljubljani tako ali drugače prisostvovali preteklo soboto.
Z umetno krvjo obarvani vložki in tamponi so zmotili nagovor ljubljanskega župana Zorana Jankoviča in paradnike razmejili na tiste, ki so akcijo anarhistične skupine pozdravljali, ter tiste, ki so ji ostro nasprotovali. Most med njimi se je kot utopičen prikazoval tudi kasneje, ko se je na zaključni zabavi pred Tiffanyjem in Monoklom med nekaterimi udeleženci razvila debata o ravno tem incidentu. Kaj, z ohlajenimi čustvi, reči o tem nekaj dni kasneje?
Tisto, kar se ponuja kot poskus rešitve konflikta, je zavrnitev pridružitve tako eni kot drugi strani. Z drugimi besedami, gre za zavrnitev strategije ali-ali ter uporabo skupnosti gotovo lastnega načela in-in. Na eni strani je tako treba priznati, da opozorilo na sporno legitimnost župana ni bistveno zmotilo poteka Parade in njenih sporočil. Vzrok, zaradi katerega se ga je kasneje priganjajo v ekstreme, ni bil incident sam, temveč prej negativni in čustveni odzivi nanj. Uporniška akcija je v dogodek vnesla oziroma izpostavila raznovrstna prizadevanja, ki segajo onkraj spolov in spolnih usmerjenosti in LGBT? sicer niso tuja. Na drugi strani strah, da lahko krvavi vložki zasenčijo primarna sporočila Parade vseeno ni bil odveč. Mediji, ki stremijo po nepričakovanem, po tistem, kar prebija zastavljeno, so bili polni naslovov, ki so na različne načine sestavljali puzle z besedami Jankovič, kri, vložki in tamponi. Samo po sebi to seveda ni problematično, vendar pa to postane takrat, kadar izrine ostalo vsebino. Vsaj v nekaterih primerih in vsaj delno jo je, kar gotovo prispeva k nadaljnjem utrjevanju problematičnih stališč, ki so v skrajnosti podobna besedam očeta, ki se je dan po Paradi na poziv po skupnem korakanju prihodnje leto odzval z: “Ja, seveda, z mitraljezom.”
Judith Butler je nekje zapisala, da nekaterih zgodb ne moremo pripovedovati, ker te zgodbe še niso del preteklosti. Porušitev hierarhične heteronormativne matrice je še daleč stran od slednje, zato se v tej luči in pa v luči omenjene izjave precej korenit zdi že načrtovan in nemoten potek Parade sam. Legitimnost Jankoviča je seveda vprašljiva, tudi predsednik države ni ravno nekdo, ki ne bi bil vreden kritike, a je njuna podpora, kot podpora posameznikov na poziciji moči in vpliva, pomembna in v okviru tega dogodka najbrž primarna. Podobno kot Parada sama – na eni strani njeno odobravanje tako lahko razumemo kot pozitivno diskriminacijo in v resnici nezaželjeno toleranco, ki – dokler mora četica še vedno korakati za priznanje enakopravnosti – ohranja distanco med “nami” in “njimi”, vendar pa na drugi strani to isto korakanje pomeni izpostavljanje še vedno pogosto skritega, gotovo pa v veliko pogledih tudi prekarnega.
Če zgodb ne moremo pripovedovati zato, ker še niso končane, si moramo v prvi vrsti prizadevati za dokončen presek reproduciranja pogojev, ki jih pokončne drže zadržujejo na mestu. Norme se vzpostavljajo, ohranjajo in spreminjajo počasi, s ponavljanjem ter na način, ki omogoča, da je nameravan učinek tako tudi prepoznan. Včasih je v prizadevanjih za življenje, ki ne pomeni zgolj ohranjanja bioloških procesov, temveč so zanj potrebne tudi družbene okoliščine, ki pri vsakem vzbudijo občutek dobrodošlosti, zavetja in zaželjenosti, najprej potrebno pristati na pravila obstoječe igre. Obljubljajo namreč izvajanje večje svobode kasneje.

Category: Razmisleki ob paradi 2013 · Tags:

Leave A Comment