Solidarnost, sploh vemo kdo si?

jz mirror

 

Simona Jerala: Solidarnost, sploh vemo kdo si?

Pišem sredi vrveža ljudi, ki smo se sem zatekli pred poletno nevihto. Vsi se živahno pogovarjajo in pogledujejo ven, kjer veter in dež spirata ljubljanske tlakovce. Ujeti v gostoljubje kavarne, vsi čakamo, da se bomo zopet lahko razbežali. V tem trenutku si nekako pripadamo, četudi smo se tukaj znašli povsem naključno.

Tako kot pred enim letom, sedim sama, z mislimi pri paradi ponosa, ki bo po teh ulicah krenila čez nekaj dni.

Na moji mizi leži časopis, ki prikazuje žalostno podobo poplav, ki so Madžarski zadale najhujši udarec v zgodovini. Več tisoč prostovoljcev skupaj s policisti, vojaki in predstavniki civilne zaščite utrjuje nasipe, da bi zavarovali znameniti Margaretin otok na Donavi.  Iz rok v roke si podajajo vreče peska, da bi v izogib katastrofi zaščitili  prebivalce in kulturno dediščino.

Solidarnost, ki ob podobnih dogodkih poveže ljudi, me vedno znova prepriča v to, da smo ljudje še nečesa vredni. Da še znamo stopiti skupaj, kadar je treba. Tako kot se je, denimo, pred dobrim tednom, množica ljudi iz azijskega dela Turčije pogumno  odpravila čez  Bosporski most , da bi civilistom Istanbula ponudila svojo podporo in pomoč.

Kot se zdi, in kot mi sporoča vsakdanja stvarnost, pa se ljudje še najbolj povežejo takrat, ko gre prav za vse, torej ko gre tudi za njih same. Kadar je v stiski manjšina ljudi, je solidarnost drugih, ki mislijo, da se jih problemi teh ljudi ne tičejo, precej šibkejša.

Biti del LGBT manjšine v Sloveniji, je stanje nelagodja, predvsem zato, ker večinski del prebivalstva ne naredi ničesar, da bi bilo tudi nam omogočeno živeti pod istimi pogoji, kot je njim. Naš  »tukaj in zdaj« je namreč takšen, da nam ne omogoča misliti prihodnosti na enak način, kot je to omogočeno drugim. In to je krivično. In to je treba spremeniti.

Zato parada Ponosa ni nekaj, na kar bi moral človek gledati s cmokom v grlu. So posamezniki, ki se trudijo, da bi bila družba pravičnejša za njih in za druge in vsako leto vstrajno nosijo mavrično zastavo pred parlament, in pišejo članke, in opozarjajo na diskriminacijo, in zastavljajo svoj čas in svojo bit za to, da bi kaj spremenili na bolje.

Zanima pa me, kako bi bilo, če bi z nami transparente nosili tudi tisti, ki jim sicer nič ne manjka. Tisti , ki jih je veliko več in so zato močnejši. Želela bi, da na parado pridejo vsi, ki nam želijo dobro. Zame bi bila šele to prava parada ponosa, saj solidarnost nikoli ni zase, vselej je za druge.

 

Category: Razmisleki ob paradi 2013 · Tags:

Comments

One Response to “Solidarnost, sploh vemo kdo si?”
  1. Thanks for finally writing about > Solidarnost, sploh vemo
    kdo si? : Ljubljana Pride < Liked it!

Leave A Comment