Strejt parada 24/7

fotka_za_nino1
Izak Košir, kolumna, časopis Žurnal24, 3. junij 2013
 
Drugačna resničnost. Odnos večine do boja manjšine. Na cesti in za štirimi stenami.   

“Nič nimam proti gejem in lezbijkam, ne razumem pa, zakaj morajo imeti svojo parado ponosa – tudi mi, heteroseksualci je nimamo, pa smo v večini,” je eden od tistih tipičnih komentarjev strpnih opazovalcev, ki nimajo “nič proti”, a vseeno “ne podpirajo” oziroma nekje do porok in življenja med štirimi stenami, pri posvojitvah pa se, kakopak, že zalomi, ker “ni naravno”. Tistih nekaj sto, ki jih vsako leto maršira po Ljubljani (letos čez slaba dva tedna) seveda predstavlja zgolj manj kot odstotek vseh istospolno usmerjenih v Sloveniji, saj gre ta zloglasna parada v nos tudi številnim gejem in lezbijkam, ker se jim zdi nepotrebna ali neprimerna in z njo ne želijo imeti nobenega opravka. V brazilskem Sao Paolu se jo je denimo leta 2011 udeležilo tri milijone gejev, lezbijk, biseksualcev in transeksualcev, v Londonu je to postal največji dogodek na prostem v Veliki Britaniji, ki vsako leto na ceste privabi milijon ljudi. A zakaj je parada ponosa pravzaprav pomembna tudi pri nas, četudi ni tako množično obiskana in tako pompozna kot drugod? Ima predvsem zgodovinski in družbeni pomen. Leta 1969, po policijskem nasilju v newyorškem gejevskem baru Stonewall Inn, se je zgodil upor LGBT-skupnosti proti diskriminaciji in zahtevi po enakih pravicah, ki je sprožil prvo tako imenovano parado ponosa. Gre za isto bitko, ki so jo (in jo še) bili vsi zatirani, zapostavljeni, spregledani, ignorirani in izbrisani, ki opozarjajo na svoj obstoj – od žensk do temnopoltih. In to so državljani, ki ne bi smeli biti drugorazredni, saj plačujejo davke, za razliko od Cerkve, ki nase po vsej državi (ne samo enkrat na leto) opozarja z zvonovi, pa je plačevanja davkov upravičena. Parada heteroseksualcev je 24 ur na dan – vsak dan, vsak teden, skozi vse leto. V službi, na televiziji, na poroki, na cesti. Večina, namesto, da bi razkazovala svojo (pre)moč, bi morala manjšino podpreti, saj le tako lahko zgradimo zdravo in zrelo družbo, ki temelji na simbiozi, medsebojnem spoštovanju in spoštovanju človekovih pravic. Žalostno je, da leta 2013 nekateri še vedno mislijo, da utrjujejo podobo svoje lastne spolne identitete, skozi stopnjevanje homofobičnega ozračja, ki je sicer – psihoanalitično dokazano – le obramba za prikrivanje lastnih “drugačnih” seksualnih vzgibov.

 

Category: Razmisleki ob paradi 2013 · Tags:

Leave A Comment