V zadnjem letu smo priča degradaciji demokratičnega sistema, kot je samostojna Slovenija še ni doživela. Trenutna oblast si je pod krinko kriznih razmer zaradi epidemije podredila vse vzvode za nadzor družbenih procesov in funkcij. Ukinila je financiranje tistim, ki so do vodenja države kritične_i, onemogočila proteste in demokratično izražanje ter se z vsakim petkom posluževala močnejšega policijskega in vojaškega nasilja.  

Uprimo se avtoritarni oblasti, ki se z nasiljem bori za lastno prevlado nad ljudstvom.

Trenutna oblast s sovražnim diskurzom intenzivno napada že pridobljene človekove pravice LGBTIQ+ oseb. V parlamentu in javnih sporočilih predsednika vlade poslušamo o tako imenovani ideologizaciji oz. homoseksualizaciji šol – s tem se je sovražna nastrojenost preselila s polja ultrakonzervativnih civilnodružbenih iniciativ v najbolj centralno pozicijo oblasti. Ustrahovanje, grožnje, iskanje grešnih kozlov … vse to so metode, ki jih zoper obstoj LGBTIQ+ oseb na dnevni ravni uporablja trenutna vlada.

Sistematično napadanje obstoja in zmanjševanje pomena nevladnih organizacij, ohromitev javnih medijev ter vojna napoved alternativni kulturi so poteze s strani oblasti, ki ostro zarežejo v tkivo LGBTIQ+ skupnosti. 

Uprimo se antiliberalizmu te vlade, ki v vseh nas drugih in drugačnih vidi grožnjo.

Epidemija je LGBTIQ+ skupnost najprej ohromila, nato izčrpala, na koncu pa še deložirala. »Ostani doma« oz. »preživljanje epidemije na kavču« je bila mantra sistemskega pristopa za zajezitev širjenja epidemije. Za mnoge LGBTIQ+ (mlade) osebe prav ta mantra pomeni doživljanje nasilja zaradi spolne identitete ali spolne usmerjenosti, celo vrnitev nazaj v omaro in izolacijo od skupnosti in virov podpore. Ostale_i smo brez skupnosti, brez služb, brez ustrezne zdravstvene obravnave, tudi brez doma. Skupnost je za nas izjemnega pomena, je naša varnost in zaščita. Naš dom prepogosto ni naslov, ki ga imamo na osebnem dokumentu, naš dom je Metelkova, dom sta Monokel in Tiffany, dom so skupnostni prostori, to je Legebitrin mladinski center, Dihove čajanke, TransAkcijine podporne skupine, Kvartirjevi zini in je Parada ponosa. Naš dom je bil tudi Rog. 

Uprimo se ustrahovanju oblasti z grožnjami z deložacijo in zapiranjem za naše »lastno dobro«, za zdravje. 

S prvim julijem 2021 Slovenija ponovno prevzema predsedovanje Svetu Evropske unije. Prav Evropska komisija je konec leta 2020 postavila nove temelje za izenačevanje in uresničevanje LGBTIQ+ pravic znotraj EU s prvo Strategijo Evropske unije za enakost LGBTIQ+ oseb. V začetku letošnjega leta pa je Evropski parlament s sprejemom Resolucije o razglasitvi Evropske unije kot svobodnega območja za osebe LGBTIQ poslal pomembno sporočilo predvsem Poljski, ki poskuša svoja ozemlja »očistiti« prisotnosti LGBTIQ+ oseb. Kako naj torej predsedovanje Evropski uniji prepustimo vladi, ki je najraje v družbi držav, ki se LGBTIQ+ posameznic_kov in skupnosti lotevajo z najbolj zatiralskimi praksami, in sama sistematično deluje po njihovem vzoru?

Uprimo se kultu osebnosti velikega vodje, ki s svojo antimoralo spodkopava temeljne civilizacijske dosežke.

Zahtevamo svobodo, enakopravnost in spoštovanje.

Zahtevamo brezpogojno spoštovanje človekovih pravic LGBTIQ+ oseb.

Zahtevamo, da je oblast vedno v službi vseh ljudi ter da so njene poteze vedno podvržene kritičnemu pretresanju svobodnih medijev in močnih civilnodružbenih organizacij. Oblast mora biti podvržena neposredni volji državljank_ov. Brez tega ni demokracije.

19. junija korakajmo skupaj in se uprimo zatiranju!

Društvo Parada ponosa

Pandemija je bolj kot kadarkoli doslej razgalila rušilna neravnovesja v razporeditvi moči in virov širom sveta in v naši družbi. Ni več mogoče ignorirati (neo)fašizma, ki se razcveta tako znotraj naše vlade kot znotraj vlad po vsem svetu. Transspolne (vključno z nebinarnimi in spolno nenormativnimi osebami) in interspolne osebe smo od nekdaj obstajale v navzkrižnem ognju različnih sistemov zatiranja. Naša telesa so že predolgo odri, na katerih se odigrava drama, ki jo pišejo tist⁞e, ki nas ne prepoznavajo kot človeških bitij. A ne glede na vse to – poglejte nas. Tu smo. Med vami. Živimo in uspevamo. Smo poln⁞e ljubezni. In terjamo, da nam prisluhnete in nas obravnavate s spoštovanjem, ki si ga zasluži vsako živo bitje.

Ko se sprašujemo, zakaj se organiziramo, nas preplavljajo različna čustva: jeza, zamera, izgorelost, brezup, upanje, še več jeze… A na koncu cikla se vedno znova vračamo h gonilni sili, zaradi katere vztrajamo – k ljubezni.  Ker so nas v diskurzu struktur moči tolikokrat prikazali kot bitja, ki jih je nemogoče ljubiti ali imeti rad, je včasih tudi nam samim lažje ljubiti druge kakor same sebe. Ampak nismo osamel⁞ke in ljubezen, o kateri govorimo, je ljubezen skupnosti. Učimo se ljubezni do sebe s pomočjo ljubezni do drugih, ki so nam podobn⁞e in različn⁞e; do ljudi, ki so odrinjeni na meje vsega, kar svet priznava kot sprejemljivo.

Ljubezen pa ni samo čustvo. Niso samo metuljčki v trebuhu ali radost, ki se razprostre v prsih, ko se smejemo s prijatelji⁞cami. Ljubezen je obveza, da bomo negoval⁞e rast in svobodo do sebe in do sobitij. Ljubezen osvobaja. Ljubezen je glagol. Ni nekaj, kar lahko zahtevamo od ljudi, ki nas niti ne ljubijo niti ne želijo ljubiti. Vse, kar nam preostane, je, da smo s svojim delovanjem vzor. Da razvijamo dobro prakso, ustvarjamo prostore, otočke skupnosti, ki so tako neustavljivo ljubeči, da bodo ljudje ob pogledu na nas videli, da gradimo drugačen svet – svet, ki si ga niso mogli niti predstavljati. Takega sveta ne le sanjamo, ampak že obstaja in vstaja med nami.

Želimo graditi skupnosti, ki jim je bolj mar za dejanske ljudi kot za teoretske koncepte. Skupnosti, kjer našega obstoja ne definira naša bolečina, kjer naša vrednost ni vezana na našo izgorelost; skupnosti, kjer drug⁞a drug⁞i omogočamo prostor za počitek, kjer se lahko varno učimo in delamo napake. Gradimo skupnosti, ki prepoznavajo naš potencial za ljubezen – in za uničevanje. Skupnosti, ki so potrpežljive in darežljive, v katerih se vzajemno kličemo na odgovornost in popravljanje napak. Skupnosti, ki so dostopne, odprte, sprejemajoče, ki razumejo, da lahko vsakdo – vsakdo -  prispeva kaj dragocenega. Skupnosti, ki imajo nizke vstopne in visoke etične zahteve. Skupnosti, ki vztrajajo pri nenadomestljivosti in nepogrešljivosti trans, interspolnih in kvir oseb; nevrodivergentnih ljudi, hendikepiranih, Rom⁞kinj, ljudi različnih polti, revnih, debelih, ljudi iz podeželja in manjših mest, ljudi, ki ne poznajo naše terminologije, ljudi, ki se še učijo, ki eksperimentirajo; ljudi, ki so v naši skupnosti prvič. Ustvarjamo, zahtevamo in potrebujemo tovrstne skupnosti – skupnosti, ki so zmožne samorefleksije in kritičnega pogleda tudi navznoter, ne le navzven. 

Razumemo, da naša ljubezen zahteva, da terjamo, kar nam pripada. To pomeni, da se borimo za dostop to primernih zdravstvenih storitev, pravne zaščite, informacij in reprezentacije v medijih in izobraževalnih institucijah v vseh balkanskih državah, katerih trans, nebinarne in interspolne skupnosti predstavljamo. S tem v mislih navajamo naslednje kritične potrebe na področju Balkana:

1. Usklajevanje zakonodajnih okvirov in praks z evropskimi priporočili: Resolucija o pravicah transspolnih oseb (2015) in Resolucije o pravicah interspolnih oseb (2019).
2. Svoboda odločanja o lastnih telesih in življenjih s popolnim spoštovanjem samoodločanja in telesne integritete za vsako interspolno in transspolno osebo, še posebej pa za interspolne dojenčke in otroke.
3. Svobodno in enostavno spremembo dokumentov, torej pravno priznanje spola in imena, ki temelji izključno na samoodločanju.
4. Dostopno in brezplačno telesno ter mentalno zdravstveno varnost brez patologizacije in v skladu s potrebami transspolnih in interspolnih oseb, skupaj z izobraževanjem zdravstvenih delav⁞k ter prakticiranja informirane privolitve.
5. Proces potrditve spolne identitete, ki je dostopen izven večjih mest.
6. Primerno in učinkovito procesiranje sovražnega govora in zločinov iz sovraštva.
7. Pravilno in primerno poročanje v medijih, ki spoštljivo predstavlja nas, naše identitete, telesa in izkušnje brez senzacionalizma. Nič o nas brez nas.
8. Vzgojno-izobraževalni sistem, osvobojen vsiljevanja spolnih norm, ki vključuje spoštljivo in pozitivno reprezentacijo naših teles, identitet in izkušenj v vzgojno-izobraževalnih ustanovah in gradivih.
9. Spoštovanje delavskih in človekovih pravic in prepoznavanje presečne/multiple diskriminacije, s katero se vsakodnevno srečujemo trans in interspolne osebe, ki smo spoln⁞e delav⁞ke, rom⁞kinje, ženske, migrant⁞ke, osebe s hendikepom, rasne manjšine, osebe iz različnih verskih in etnične skupin.
10. Omogočanje enakih možnostih za delo in življenje, vključujoč dekriminalizacijo spolnega dela in nudenje varnega azilnega postopka za vse migrantske spoln⁞e delav⁞ke, rom⁞kinje, ženske, migrant⁞ke.
11. Prevzemanje vseh nujnih ukrepov v boju proti brezdomstvu, lakoti in strahu za lastno blagostanje trans in interspolnih oseb.
12. Jasno in pokončno držo v boju proti rastočemu (neo-)fašizmu s strani naših državnih oblasti.

Te zahteve so nujne za naše osnovno preživetje. So temelj, na katerem gradimo varne in podporne skupnosti.

Slehern⁞a od vas nam lahko pomaga pri aktivnem udejanjanju tovrstne ljubezni. Potrebujemo vas kot posamezni⁞ce, kot član⁞ice skupnosti, kot zavezni⁞ce. Prisluhnete nam in se otresite nevednosti in nepoznavanja, da se skupaj zoperstavimo nasilju, zatiranju in napačnim predstavam o nas, naših telesih, identitetah in pravicah. Pomagate nam lahko z dejanji – ne dopustite, da bi kdo omalovaževal ali napadal vašega trans soseda, nebinarn⁞o sošol⁞ko, interspolnega sodelavca; postavite se zanje. Podprite lokaln⁞o kvir umetni⁞co ali iniciativo; oddajte svoj glas na volitvah, spoštujte zaimke in slovnični spol, ki jih oseba uporablja, pomagajte s finančno donacijo, postavite se zase in za druge. Ljubezen se začne z majhnimi koraki. Revolucija se začne doma. 

Z ljubeznijo; 

vaša trans-inter skupnost

(Balkanski Trans Inter Marš)