Lepo pozdravljene, lepo pozdravljeni!
Leto 2024 zaznamuje 40 let organizirane LGBTIQ+ skupnosti v Sloveniji, 40 let boja za človekove pravice, za vidnost in dostojanstvo LGBTIQ+ oseb. 40 let počasnih, a vztrajnih dosežkov.
Današnji dan je dan vseh vas, LGBTIQ+ aktivistk_ov, pisk_cev, umetnic_kov, LGBTIQ+ oseb, ki ste v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, v neki drugi državi in času imele pogum živeti sebe, tvegati svoja telesa in se organizirati. Danes stojimo tukaj zaradi dela oseb, kot je nedavno preminuli dr. Bogdan Lešnik, in stojimo tukaj zaradi dela vseh vas in nas, ki danes korakamo naprej, vedno znova, se borimo, vedno znova, in počasi spreminjamo svet.
Ko se oziramo na preteklih 40 let in vrednotimo stanje danes, vidimo, da se boj za človekove pravice LGBTIQ+ oseb v Sloveniji še zdaleč ni končal.
Lezbični pari in samske ženske so diskriminirane s prepovedjo dostopa do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Interspolni dojenčki in otroci so izpostavljeni nenujnim kozmetičnim operacijam, s katerimi se “popravlja” njihove genitalije, s tem pa se jih zaznamuje za celo življenje.
LGBTIQ+ prosilke_ci za mednarodno zaščito (azil) doživljajo v azilnih domovih in institucionalni obravnavi nasilje in sekundarno viktimizacijo, saj pristanejo v zaprti instituciji skupaj z osebami iz okolij, pred katerimi so bežale_i. Doživljajo homofobijo, transfobijo in rasizem.
Transspolne osebe ne morejo pridobiti ustreznih dokumentov brez diagnoze o duševnem zdravju.
S Sloveniji še vedno nismo uzrle prve LGBTI Strategije, ki bi na sistemski ravni postavila temelje zagotavljanja človekovih pravic LGBTIQ+ oseb in obenem preprečevala diskriminacijo. Uzrle bi jo naj konec tega leta.
Zarade teh in zaradi mnogih drugih neurejenih področij, nedosežene enakopravnosti in nasilja, ki ga doživljamo kot LGBTIQ+ osebe, korakamo danes tukaj na paradi ponosa.
Parada ponosa pa je dandanes tudi prostor, kjer se zbere široka mavrica LGBTIQ+, kvir skupnosti in kjer vedno znova izražamo tudi solidarnost z vsemi tistimi, ki po svetu trpijo zatiranja, s tistimi, ki danes ne morejo korakati z nami, s tistimi, ki plačujejo s svojimi življenji zaradi vojn in genocida.
Svoboda ne obstaja, če nismo svobodne vse.
Varnost je iluzija, če nismo varne vse.
Zato še posebej pozdravljam vse, ki danes tukaj korakate in zahtevate konec genocidu nad Palestinci.
Vse, ki se vsak dan znova zoperstavljate kapitalizmu in s svojim zgledom kažete, da je možna drugačna prihodnost, drugačen sistem.
Vse, ki se borite za planet.
Med Festivalom Parada ponosa osvetljujemo današnje boje in korakamo naproti neki boljši in pravičnejši prihodnosti. Zgodovina nas uči, da so spremembe možne, četudi se zdijo v danem trenutku nemogoče. Upam, da bomo še naprej skupaj gradile jutrišnje utopije in vizijo prihodnosti.
Zgodovina nas uči, prihodnost nas kliče, sedanjost pa je naše bojišče.